Spomnil sem se vse pogostejše navade, da ljudje medijem knjige, ki so jih nazadnje prebrali, navajajo z angleškimi (originalnimi ali prevedenimi) naslovi. Najbrž ne zato, da bi se postavljali, da znajo brati v angleščini, ampak zato, ker so jih res prebrali v angleščini, tudi če so bile prevedene v slovenščino in branje v tujem prevodu, ne originalu, ni več prisilna, temveč prostovoljna izbira. Morda se v angleščini počutijo bolj doma?

Raziskava Knjiga in bralci 6, ki bo predstavljena novembra na knjižnem sejmu, po pričakovanjih ugotavlja, da je v Sloveniji branja v angleščini vse več. In da ga bo še več. Če le vsak sedmi starejši od 50 let bere tudi v angleščini, pa je v starosti med 35 in 49 leti takih bralcev 39 odstotkov, med 25 in 34 leti 62 odstotkov in med 18 in 24 leti 85 odstotkov. Skoraj vsi sicer berejo tiskane knjige tudi v slovenščini, pri e-knjigah pa branje mlajših generacij poteka v glavnem v angleščini, čeprav jih imamo tudi v slovenščini. Mlajši so seveda večji bralci e-knjig, pa tudi tiskane angleške knjige v domači knjižnici so v obratnem sorazmerju s starostjo anketiranca, pri mlajših od 24 let jih je četrtina, kar pada do 4 odstotke pri starejših od 50 let.

Kadar načenjam temo branja v angleščini s svojimi študenti, in to so študentje, ki si želijo s knjigami povezanih poklicev, so praktični: želimo si brati dobre knjige, ne zanima nas, kdo jih je napisal in v kakšnem jeziku, tako kot si želimo jesti dobro hrano, ne pa nujno hrane, ki jo skuhamo doma. Včasih je veljalo, da se je težko preusmeriti od okusov, v katere nas je udomačila domača kuhinja, tradicionalno se je govorilo »ni je čez domačo košto, ni je čez mamino župco«. Ker smo sčasoma morali, smo jedli tudi drugje in drugače ter se veselili občasnih kulinaričnih vrnitev v domače okuse. Dandanes mladih ljudi v slovensko kulturo ne udomačujemo več toliko, da bi imeli težave z navezovanjem stikov s tujo, ki je samo en klik stran. Nasprotno, udomačujejo se na več ravneh, lokalno, nacionalno in globalno, in obvladovanje tujih jezikov je primerjalna prednost. Jezikovna zmožnost povečuje zaposlitveno prožnost, s slovenščino ne prideš daleč, se glasijo znani razmisleki, ki jim je težko ugovarjati.

Ko sem še vodil delavnice leposlovnega pisanja, se je vse več kandidatov priglašalo z besedili v angleščini; tudi na slovenske založbe prihajajo take ponudbe. Pišoči razlagajo, da želijo pač uspeti čim bolj globalno, zakaj bi izgubljali čas v slovenščini? Njihova angleščina sicer ni ravno zgledna, a morda bi bila taka tudi njihova slovenščina, in najbrž so slišali, da na slovenskem trgu samo s pisanjem ni mogoče preživeti niti piscem največjih uspešnic, tako da je tako odločitev mogoče celo razumeti.

Da je angleščina vse bolj prisotna v naših življenjih, ni samo po sebi nič slabega; najbrž še zmeraj velja: Več jezikov znaš, več veljaš. Le da med jeziki, ki jih znamo, izginja slovenščina. Kljub nekaterim odličnim pomagalom, kakršno je na primer fran.si, slovenski jezikovni ekosistem doživlja hude preizkušnje. Debata o visokošolskem poučevanju v angleščini jih učinkovito povzema. »Pouk v angleščini bo naredil naše izobraževanje bolj prodajljivo.« (Pustimo zdaj to, da bo kakovost pouka pri veliki večini predavateljev padla in da ta pouk večinoma itak plača država.) Vse več jezikovnih napak v tiskanih medijih, celo v plačanih objavah, ki smo jim včasih rekli oglasi, pa jih nazorno prikazuje. Veliko jezikovnih zagat bi bilo seveda mogoče elegantno rešiti, a ne brezplačno, kakor smo se navadili na najbolj sprejemljivo ceno za uporabo jezikovnih izdelkov. »Slovenščina se ne plača, ker se ne splača.« Tudi zato si knjige precej raje izposojamo, kot kupujemo, časopisi pa izginjajo.

Baje nas v današnjem času najbolj motivirajo osebne koristi. (Potemtakem si moram priznati, da me k preživetju slovenščine ne motivira toliko domoljubje kot to, da od slovenščine živim. Do preživetja estonščine sem precej bolj nevtralen.) Čudno torej, da slovenskih politikov, ki odločajo o javnih finančnih tokovih, v ohranjanje slovenščine ne usmerja vsaj preživetvena strategija. Kar žalostno je spremljati, kako se jih Igor Kadunc zaman trudi prepričati, naj vsaj za evro povečajo naročnino na javno RTV. Kot da si mislijo, da je vseeno, ali imamo nacionalno televizijo, saj je na kabelskih tako in tako dostope dovolj tuje, včasih kot-da-strojno prevajane ponudbe, in ne razmišljajo korak naprej. Če bi se Evropska unija poenotila tudi jezikovno, bomo lažje uvažali tuje politike, pa naj bo ta enotni jezik angleščina, francoščina, esperanto, arabščina ali kitajščina.

Saj veste: »Tuji so boljši.« Če lastniki, zakaj ne oblastniki? Hm, zakaj že smo se osamosvajali?