V vmesnem času je soustanovil umetniški kolektiv Provokart in Društvo za domače raziskave, v najbolj zahodni slovenski vasi Logje pa vodi Poslednji muzej sodobne umetnosti, kjer v stalni zbirki razstavlja okoli štirideset slovenskih umetnikov. »Odprt je, ko smo pač z družino tam,« se nasmeje Kracina, sicer tudi profesor na srednji oblikovni šoli v Ljubljani. Kot pravi, ima pač dve službi, eno bolj dopoldne, drugo bolj popoldne in ponoči.
V središču vašega zanimanja je evolucija, pogosto upodabljate hibridna, iz človeka in živali, pa tudi iz rastlin sestavljena futuristična bitja. Od kod prihajajo?Že med študijem sem se ukvarjal z živalmi, moji prvi projekti so bili povezani z ogroženimi vrstami, kar me je pozneje vodilo do človeške ribice in razvoja avtohtone slovenske tipografije Proteus font, pa do ukvarjanja s soško postrvjo, tasmanskim tigrom, fosili… Med moja zgodnja dela sodi tudi Kracina TV iz leta 1995, ko sem v času vojne na Balkanu fotografiral na cesti povožene mačke in iz tega skupaj z avtoportretom naredil instalacijo, ki je bila neke vrste reakcija na politično dogajanje. Videl sem namreč, da ljudje precej bolj čustveno reagiramo na trpljenje živali kot na trpljenje človeka. Nasilja med ljudmi smo namreč iz poročil v medijih žal že vajeni.
To je bilo torej izhodišče – zanimali sta me biologija in znanost, pa nečimrnost človeka v razmerju do narave. Narava ni nastala z nekim namenom, v njej preživi le tisto, kar se bolj uspešno prilagodi. Moja dela imajo v sebi nekaj tega – kot v evoluciji tudi kakšen moj projekt propade, nekatere ideje pa uspejo.
A hkrati ste večkrat zatrdili, da vaše ustvarjanje noče biti politično. Tudi ob tej retrospektivi docela grotesknih figur ves čas ironično namigujete, da gre »le« za larpurlartizem.V preteklosti mi je šlo bolj za družbeno angažirano izjavo, čeprav je v smislu mojega zanimanja za okolje seveda navzoča tudi kritika, a takrat ročno delo in tehnična izvedba nista bila tako cenjena in aktualna kot danes. Zdaj poskušam pri svojem delu doseči tudi tehnično dovršenost, ne nujno kot jo vidijo drugi, ampak iz odgovornosti do sebe.
Moja dela so najbrž res humorna in grozljiva hkrati, umetnostni zgodovinar in kritik Jani Pirnat je ob neki priložnosti napisal, da so, ko pristopiš, na prvi pogled všečna, potem pa te od nekod udarijo. Ves čas se torej igram s pomeni in tudi larpurlartizem je mišljen precej hudomušno. Navsezadnje tudi samega sebe ne smeš nikoli jemati preveč resno.
Za umetnike velja, da so bolj individualisti, vi pa ste veliko delali tudi v tandemih, denimo z Vladimirjem Lebnom pri projektu Galapagos (2004), in v kolektivih, kot je bil Provokart s satiričnim plakatom AnusA – Družba za vlaganje (1994). Kaj vas pri tem motivira?Sodobna umetnost sploh ne obstaja več brez sodelovanja, denimo med znanostjo in umetnostjo. Nekatera moja dela so nastala po precej klasičnem principu umetnika iz 19. stoletja, ki je sam v ateljeju s svojimi travmami. Veliko pa sem delal v timih, tudi denimo z glasbenikom Sašo Kalanom. To, da nisi zaprt sam vase, ampak komuniciraš z drugimi, je imelo pri meni vedno dober učinek, timsko delo je neka nadgradnja, do sebe vzpostaviš distanco in se lahko vidiš z drugimi očmi.
Svoje slike vidite kot dvodimenzionalne skulpture, barv – razen črne in bele – ne uporabljate. Zakaj?Ne zanima me toliko raziskovanje slikovnega polja kot raziskovanje forme, ki je v tem primeru pač naslikana. Organska oblika, povezana s kombinacijo živalskega in človeškega, velikokrat pride prek risbe, skice, to mi pomeni površino, ki jo razumem zelo kiparsko. Če torej slikarji uporabljajo barve kot gradnik slike, jaz barvo dodam le kot ozadje. Leta 2008 sem imel v galeriji Škuc razstavo Belo kot umazan sneg, vsa dela tam so bila bela. A bela ni nikoli bela, vedno nekaj odseva, in meni je to dovolj.
Razstavljate tako na alternativni Metelkovi kot denimo kdaj prej v križevniški cerkvi, zdaj ste celo »vpisani« v pročelje Narodne galerije kot kronske državne likovne institucije. Kakšen vpliv ima tovrsten prostorski in simbolni kontekst na vaš ustvarjalni proces?Tako okolje Metelkove kot Narodne galerije določa tradicija, čeprav imata povsem druga izhodišča. Pri Narodni galeriji, ki je stoletna zakladnica slovenskega naroda, je šlo za natečaj, vsebinsko in formalno sem reagiral na slike tam razstavljenega Jožeta Tominca. Metelkova pa je 25 let stara zakladnica nekega precej bolj družbenokritičnega gibanja ljudi, ki tu živijo, in v galeriji Alkatraz sem zato hotel ustvariti nekakšen kabinet čudes.
Vsakega od teh prostorov obravnavam povsem enakovredno, spoštljivo in z vsem, kar znam, a pomembno mi je predvsem, da imam nadzor nad celim prostorom, saj poskušam ustvariti ambient. Da torej skulptura ni samo nekaj, kar je na podstavku, slika ali video pa ne samo na steni. Če obiskovalec pride, mora delo nanj delovati kot celostno doživetje.
Kako gledate na to, da občina in država za veliko javnih plastik raje kot kiparje angažirata arhitekte?Priložnosti za kiparje je premalo, tudi razpisov je premalo in upam, da se bo to spremenilo. Predvsem pa je premalo izobraževanja ljudi. Neko skulpturo vidijo v mestu, tam se pojavi, kot da je samoumevna, in nič ne vedo o njej. Sodobna umetnost je preveč zaprta v galerije in ljudje je ne hodijo gledat, tuja in nerazumljiva jim je, hkrati pa so do nje zelo kritični, kontekstov je preveč, razlaga pa je preslaba. Potrebovali bi torej več razstav na ulici, po mestu. Ne nujno permanentnih razstav za naslednjih sto let, temveč tudi več začasnih, ob katerih bi kak ustvarjalec ali kustos kaj povedal, da bi lažje dosegli ljudi.
