Plezanje finalnih smeri je zame vedno nekaj posebnega. S tremo med nastopi niti nimam težav, zato se lahko v smeri sprostim, posvetim le plezanju in kar se da uživam. Tako nekako sem se počutila tudi na svetovnem prvenstvu na Japonskem. Takoj po odplezani smeri niti nisem bila najbolj zadovoljna, saj se mi ni zdela pretirano težka, zmotno sem mislila, da so se moje predhodnice povzpele višje. Uspeha sem se zelo veselila že na Japonskem, prava čustva pa so prišla na plan ob vrnitvi v Slovenijo in sprejemu v Ljubljani. Vsa ta množica ljudi, med katerimi sem se še posebej razveselila svoje družine, mi je nekako dala misliti, kaj sem dosegla, preplavila so me čustva in malo sem tudi zajokala.
Ste že prej vedeli, da vam lahko uspe odlična uvrstitev?Na prejšnjih tekmovanjih sem se dvakrat uvrstila v finale in si pokazala, da sem dobro pripravljena, da sem sposobna priti v finale, in to je bil tudi moj cilj. Nisem prav pričakovala, da se mi bo uspelo uvrstiti na stopničke, saj bi me lahko prevelika pričakovanja pokopala. Seveda pa je bila to moja velika želja. Sanje so postale resničnost.
Na tej tekmi je bila boljša od vas le Janja Garnbret.Janja je ena najboljših plezalk na svetu. Tako uspešnih in talentiranih je malo. Že zdaj se je vpisala v zgodovino in verjamem, da bo svoje zavidljive uspehe nadaljevala tudi v prihodnjih sezonah. To, da sem ji lahko delala družbo na stopničkah, je bila zame velika čast, hkrati pa sva se lahko spominjali mladinskega svetovnega prvenstva pred tremi leti, ko sva prav tako zasedli najvišji stopnički.
Kaj daje Janji Garnbret v tekmovalnem pomenu odločilno prednost?Zakaj je prav Janja najuspešnejša športna plezalka, se verjetno sprašuje ves svet. Sama odgovora ne poznam, lahko povem le to, da je športu res predana, na treningih daje vse in to se pozna tudi na tekmah.
Kakšni so odnosi med članicami in člani v slovenski športnoplezalni reprezentanci?Z Janjo sva v odličnih odnosih, tako kot tudi z vsemi drugimi člani reprezentance. Čeprav smo na tekmah nasprotnice, tega sicer ni čutiti, skupaj si ogledujemo smeri, si delimo nasvete in se veselimo uspehov druga druge. Veliko časa preživimo skupaj na tekmah in treningih in lahko bi rekla, da je reprezentanca postala moja druga družina.
Na SP ste v olimpijski kombinaciji zasedli 14. mesto in novembra se boste na posebni tekmi v Franciji še enkrat potegovali za olimpijsko vstopnico. Vam lahko uspe?Pri kombinaciji je kar veliko kalkulacij. Lahko se izide odlično, lahko pa ti že rahel neuspeh v eni disciplini vse pokvari. Pomembno se mi zdi, da si vrhunsko pripravljen v svoji primarni disciplini, zame je to težavnost, obenem pa ne smeš zanemarjati drugih dveh – v mojem primeru balvanov in hitrosti. Hitrost je še vedno moja šibka točka, zato bom čim prej tudi tej disciplini posvetila kakšen trening več. Upam, da so tudi moje sanje o olimpijskih igrah uresničljive – pustimo se presenetiti.
Kaj vam je trenutno ljubše – balvansko ali težavnostno plezanje?Oboje imam rada in v obeh disciplinah neizmerno uživam. Pomembno je le, da se pleza! Na prvem mestu še vedno ostaja težavnost, zadnji dve sezoni pa sem naredila korak naprej tudi v balvanskem plezanju. V tej disciplini imam še več pomanjkljivosti, a to jemljem kot izziv za prihodnost in možnost za napredek.
Kaj so najpomembnejši vzroki za vaše odlične uvrstitve v letošnji sezoni: boljši, intenzivnejši treningi, večja izkušenost, sproščenost pri plezanju – to poudarjate vsi slovenski reprezentanti?Menim, da so dobri rezultati posledica vsega naštetega. Prvi pogoj je seveda odlična fizična pripravljenost na treningih, pri kateri mi pomaga trener Anže Štremfelj. Sodelujeva že kar dolgo, spremlja moje plezanje na treningih in sestavlja načrte za prihodnje tekme. Odlična forma na treningih pa ni dovolj, saj so na tekmah prisotni tudi stres in druge psihične ovire, zato mora biti dober tekmovalec tudi dobro psihično pripravljen. S tem nimam prevelikih težav, vsako tekmo posebej pa jemljem kot nov izziv in dobrodošlo izkušnjo za prihodnost.
Konec avgusta ste zmagali na tradicionalni tekmi Rock Master Duel v Arcu. Kaj je bilo odločilno v finalu tega prestižnega plezalskega dogodka?Rock Master Duel je posebna tekma. Na kratko, je mešanica težavnosti in hitrosti. Tako kot pri hitrosti se dva tekmovalca na pisk naenkrat podata v smer, ki jo morata čim hitreje preplezati. Zmaga tisti, ki se prvi dotakne gumba na vrhu. Razlika od navadne hitrostne tekme pa je v tem, da se pleza težavnostno smer, ki je tekmovalci vnaprej ne poznajo. Verjetno je bila prav to moja prednost: čeprav je bilo treba plezati hitro, kar ni ravno moja vrlina, je bila najpomembnejša dobra vzdržljivostna pripravljenost, ki je ključni del težavnostnega plezanja. To se pozna, ko se moraš v finalu v dolgo smer podati že šestič, brez daljših premorov za počitek. V tem slogu tekmovanja sem se preizkusila prvič, zato nisem točno vedela, kaj lahko pričakujem. Bila je nadvse zabavna in nepozabna izkušnja. Morda pa le imam nekaj skritega talenta tudi za hitrostno plezanje.
Koliko plezate tudi v skali, katera je najtežja smer, ki ste jo preplezali?Rada plezam tudi v skali in uživam med sproščanjem v naravi. Na žalost zaradi tekem in treningov priložnosti za takšne dni ni veliko. Daljši oddih v skali si po navadi privoščim pozimi pred začetkom treningov za novo sezono. Trenutno je moja najtežja preplezana smer Katakombe z oceno 8b+ v plezališču Kotečnik. Tako kot na tekmah v športnem plezanju pa imam tudi v skali še veliko možnosti za napredek.
Kaj vas poleg plezanja najbolj razveseljuje?Prosti čas, kolikor ga imam, rada delim s svojo družino in prijatelji. Trenutki, preživeti z najbližjimi, mi predstavljajo največje veselje v življenju. Ljubim plezanje in ne predstavljam si življenja brez njega, a družina bo vedno na prvem mestu.
