Spor se je potem še zaostroval in Macron zdaj grozi, da bo blokiral nedavno sklenjeni trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Mercosurjem, če Brazilija – največja država tega latinskoameriškega skupnega trga – ne bo storila več, da bi zaščitila svoj pragozd.
Spor med Macronom in Bolsonarom razkriva napetosti med sedanjima dvema velikima trendoma: vse večjo nujnostjo globalnega kolektivnega ukrepanja in vse večjimi zahtevami po nacionalni suverenosti. Nadaljnje konfrontacije med tema dvema težnjama so neizogibne in prihodnost našega sveta je odvisna od tega, ali bo med njima prišlo do pomiritve.
Svetovne skupne dobrine niso nič novega. Mednarodno sodelovanje v boju proti nalezljivim boleznim in za zaščito javnega zdravja se je začelo že v prvi polovici 19. stoletja. Toda globalno kolektivno ukrepanje je postalo pomembno po vsem svetu šele v začetku tretjega tisočletja. Koncept »globalnih javnih dobrin«, ki so ga uveljavili ekonomisti Svetovne banke, se je potem uporabil pri številnih različnih zadevah, od boja proti podnebnim spremembam in za ohranitev biorazličnosti do prizadevanja za finančno stabilnost in internetno varnost.
V kontekstu obdobja po koncu hladne vojne so internacionalisti verjeli, da se je mogoče dogovoriti o rešitvah svetovnih problemov in jih udejanjiti v praksi ter se tako spoprijeti s svetovnimi izzivi. Ob podpori pomembnih mednarodnih institucij naj bi se bilo mogoče sporazumeti o zavezujočih svetovnih sporazumih in mednarodnem pravu. Prihodnost naj bi torej pripadala »globalnemu vladanju«.
A to se je izkazalo za iluzijo. Institucionalna arhitektura globalizacije se ni razvijala tako, kot so zagovorniki globalne vladavine upali. Svetovna trgovinska organizacija je bila res ustanovljena leta 1995, sicer pa ni nastala nobena druga pomembna organizacija s podobnim globalnim dometom v svetu. Poleg tega sama Svetovna trgovinska organizacija nima veliko pristojnosti, razen da razsoja v primeru trgovinskih sporov. Načrti o svetovnih institucijah, ki bi se posvečale investicijam, konkurenci ali varovanju okolja, so ostali v predalih. In še preden je Donald Trump začel svojo ofenzivo proti multilateralizmu, so se države z regionalnimi sporazumi (na primer Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo in Pacifiško partnerstvo) začele izogibati obstoječim svetovnim institucijam, kot so Svetovna trgovinska organizacija in Mednarodni denarni sklad, ter na tak način začele prestrukturiranje mednarodne trgovine in globalnih financ.
Namesto vzpostavitve globalne vlade je svet priča krepitvi gospodarskega nacionalizma. Kot sta v sistematični analizi političnih programov 55 glavnih političnih strank iz držav G20 pokazala Monica de Bolle in Jeromin Zettelmeyer s Peterson Institute, sta poudarek na nacionalni suverenosti in zavračanje multilateralizma močno razširjena. Ko je John Bolton, donedavni svetovalec ameriškega predsednika za nacionalno varnost, leta 2000 napisal, da je globalno vladanje grožnja za »amerikanizem«, so mnogi to sprejeli kot šalo. Danes pa se nihče več ne smeje.
Nacionalizem pa še ni dobil sedanje vojne. Kljub brexitu in vzponu italijanske skrajne desnice majske evropske volitve niso prinesle velike zmage populistov, česar so se mnogi bali. Vse večji del javnega mnenja preprosto hoče, da se problemi rešujejo učinkovito, tudi na evropski in svetovni ravni, če je treba.
Vendar danes globalno kolektivno ukrepanje ne more temeljiti le na zavezujočih mednarodnih sporazumih. Glavno vprašanje je, kako najti alternativne mehanizme, ki dovoljujejo učinkovito kolektivno ukrepanje, hkrati pa na minimum omejijo poseg v nacionalno suverenost.
Taki mehanizmi dejansko že delujejo na mednarodni ravni. Glede trgovine na primer obstaja vse več klubov držav z neobveznim sodelovanjem, ki poskušajo odgovoriti na nove izzive, povezane z regulacijami za mejo, kot so na primer tehnični standardi in zamegljevanje razlik med dobrinami in storitvami. Zloraba prevladujočega položaja na trgu s strani gigantskih korporacij je zdaj sankcionirana z ekstrateritorialnimi predpisi nacionalnih organov konkurence. Okrepitev kapitalske ustreznosti bank pa tudi ni rezultat mednarodnih zakonov, ampak prostovoljnega sprejetja standardov, ki niso obvezujoči. In čeprav svet zaostaja v boju proti podnebnim spremembam, je pariški dogovor spodbudil ukrepe v številnih državah, mobiliziral velika mesta in nekatere regionalne vlade, zasebne naložbe pa je usmeril v čiste tehnologije.
A ker vsi globalni problemi niso iste vrste, takšni mehanizmi le v nekaterih primerih prinašajo ustrezen model za kolektivno ukrepanje. Ko je volja za ukrepanje splošno prisotna, je dovolj minimum transparentnosti in zaupanja, da se spodbudi sodelovanje. V drugih primerih pa je skušnjava, da se nekdo gre slepega potnika oziroma da solira, tako velika, da so za učinkovito ukrepanje potrebne velike spodbude ali celo sankcije.
Tako smo spet pri požarih v amazonskem pragozdu. Interesi Brazilije in mednarodne skupnosti niso konvergentni. Za brazilskega malega kmeta ali tamkajšnjo veliko prehrambno korporacijo je ekonomska vrednost zemlje zelo velika. Za preostali del sveta pa je pomembna ekološka vrednost pragozda in njegova biorazličnost. Drugačen je tudi časovni horizont: ni presenetljivo, da bogatim s severa (Evropa, ZDA, Japonska) prihodnost pomeni veliko več kot revnim z juga. Tudi če pomemben del brazilske družbe zaradi vrednot daje prednost ohranitvi pragozda, bi bilo zgrešeno, če bi izhajali iz predpostavke, da je mogoče le z moralnim prepričevanjem in logičnim pojasnjevanjem rešiti razlike v stališčih med Brazilijo in preostalim delom sveta.
V primeru pragozda v Amazoniji sta na razpolago le dva trda načina, in sicer denar in sankcije. Od leta 2008 je Norveška nakazala v amazonski sklad že več kot milijardo dolarjev in s tem subvencionirala ohranitev okoljskih storitev, ki jih pragozd daje svetu (denar je prenehala nakazovati avgusta, s čimer se je odzvala na Bolsonarovo politiko). Macronova alternativa pa je, da bi prisilil Brazilce v ustrezno okoljevarstveno politiko tako, da bi pogojevali trgovinske sporazume in druge mednarodne pogodbe s trajnostnim upravljanjem naravnih virov.
Obe opciji sta problematični. Nakazovanje denarja odpira Pandorino skrinjico in doseganje pomembnega obsega zahteva mednarodni sporazum o delitvi bremena: letna vrednost zajetja ogljika s pragozdom je v resnici stokrat večja od vrednosti vsote, ki jo je v zadnjih enajstih letih nakazala Norveška. Prisila je tudi problematična, saj obstaja med uničevanjem gozda in trgovino le posredna logična povezava. A ker ni drugih opcij, bo najbrž treba rešitev iskati v kombinaciji teh dveh instrumentov.
Polemika med Macronom in Bolsonarom bo sčasoma nedvomno postala anekdotična. Toda gotovo bo kmalu prišlo do novih sporov med zagovorniki kolektivnega ukrepanja in tistimi, ki vztrajajo pri nacionalni suverenosti. Svet mora najti način, da jih uravnava.
Jean Pisani - Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu; v Firencah predava na European University Institute, v Bruslju pa je vodilni član strokovne skupine (»think tanka«) Bruegel.
© Project Syndicate, 2019
