»Od diplome naprej,« se nasmeje, »že med študijem me je vleklo v socialo. To je bil čas, ko je v Slovenijo vstopala rejv kultura, z njo pa tudi plesne droge in njihove posledice. Po naključju sem odkrila spletno stran DrogArta, pomislila, da počnejo točno to, kar bi počela tudi sama, in … Evo. Ravno ugotavljam, da sem na DrogArtu že polovico svojega življenja!«
Izzivov ne manjka. »V zadnjem času se pojavljajo populacije, ki imajo popolnoma druge potrebe, kot smo jih bili navajeni doslej.« Pri tem Mina Paš najprej omeni mlade, ki jih srečujejo po različnih kotičkih Ljubljane. »Kar malo 'svaljkajo' se sem in tja, nekateri brezdomni, nekateri vključeni v zavode, vsi iz zelo neurejenih razmer ... Ti mladi precej tvegano uporabljajo droge, predvsem sintetične, na splošno zelo tvegano živijo in ne želijo, ali pa ne zmorejo slediti klasičnemu svetovalnemu pristopu, ki je delno tudi vzgojni. To je kar izziv. Vedno več imamo tudi ljudi, ki imajo različne psihiatrične težave, ukvarjamo se s problematiko brezdomstva … Pri tem sodelujemo tudi z drugimi organizacijami, Kralji ulice ali Stigmo, saj so se težave začele mešati, nič več ni jasno ločeno.«
Proti represiji
Sodelovanje, hitra odzivnost in celostno reševanje težav so največje vrline nevladnih organizacij. A predvsem: močna ekipa. »Imamo res orng ekipo. Včasih se moramo odločati o zelo kočljivih stvareh, ali poklicati policijo ali ne, ali obvestiti sorodnike, čeprav se uporabnik s tem ne strinja … To so stvari, ob katerih ne moreš iti ob treh iz službe in reči, jaz grem zdaj domov. Sredi noči te kliče uporabnik, ki je čisto depresiven, v hudi krizi, pravi, da ne ve, kaj naj naredi, da so ga vrgli iz stanovanja … To je situacija, ki jo je treba nemudoma rešiti, ne pa čakati dva dni, ko boš mogoče ti imel čas. V takšnih trenutkih je dobra ekipa nujna, saj je teža odločitve prevelika, da bi obležala na ramenih enega človeka.«
Mina Paš pravi, da se v ekipi DrogArta, ki je v dvajsetih letih s treh ljudi zrasla na petnajst zaposlenih in nepreštevno bazo zunanjih sodelavcev in prostovoljcev, lahko zmeraj o vsem iskreno pogovorijo. »Pomembno je, da smo enotni, da je med nami res visoka raven zaupanja. Vse, kar želimo širiti med uporabnike, se najprej odraža v naši ekipi. Na to sem najbolj ponosna. Postali smo veliki, a naš duh je ostal isti kot na začetku.«
Ekipa DrogArta iskreno in brezpogojno verjame v koncept zmanjševanja škode na vseh področjih življenja. Verjame, da se je treba boriti proti represiji in proti zatirajočim strukturam. Posebnost njihovega pristopa je, da je popolnoma brez sodbe. Spoštuje integriteto posameznika in daje odgovornost vsakemu posebej, da odloča o sebi.
»Koncept zmanjševanja škode izhaja iz spoštovanja potreb uporabnika, tudi če niso v skladu s tem, kar ti misliš, da bi bilo zanj dobro. Prvo vprašanje, ki si ga moraš zmeraj zastaviti, je, ali je možno, da bo intervencija, ki jo boš naredil, uporabniku povzročila še več škode. Mu bo otežila življenje, kljub temu, da ti misliš, da mu boš pomagal?« razlaga Mina Paš. »Od začetka smo se trudili, da nikoli nismo moralizirali, ampak smo ljudem vedno zgolj dali informacije, v smislu, okej, če si se odločil uporabljati droge, jih uporabljaj, tukaj pa so informacije, kako boš to lahko naredil na način, da si boš čim manj škodil. Dejstvo je, da ti stvar dolgoročno ne prinaša prav dobrih stvari, uporaba je škodljiva, ampak odločitev je tvoja. Če se boš odločil narediti kakršno koli spremembo, smo tukaj. Če ne, pa ti damo te informacije in spoštujemo tvojo odločitev.«
Dvajset let partijev
Vse skupaj se je začelo leta 1998, ko je majhna skupina študentov socialne pedagogike naredila raziskavo o sceni elektronske glasbe z naslovom Ekstazi in plesne droge. Ugotovili so, da je scena pri nas že precej razvita, da veliko ljudi uporablja plesne droge, da pa se s tem nihče ne ukvarja. Popolnoma samoiniciativno so natisnili prvo serijo obveščevalnih letakov, tipičnih za DrogArt, in začeli hoditi na teren. Kmalu so bili s svojo stojnico redni obiskovalci dogodkov elektronske glasbe po vsej Sloveniji. Naredili so tudi zelo močno spletno stran, ki je vsebovala bazo ekstazijev, ki so bili na voljo, da so ljudje lahko razumeli, kaj jemljejo in kakšni so učinki.
»Organizatorji prireditev so bili dolgo precej odklonilni do nas, za vsak parti smo si morali sami kupiti karto,« se spominja Mina Paš. Velika prelomnica se je zgodila leta 2001, ko se je zgodila prva z ekstazijem povezana smrt v Sloveniji. »Takrat so vsi videli, da je res treba nekaj narediti. Dobili smo se z vsemi večjimi organizatorji prireditev z elektronsko glasbo v Sloveniji in Uradom za droge ter skupaj izoblikovali smernice, ki so šle po vseh občinah: npr., da mora biti na partijih zmeraj rešilec, tekoča voda ... Danes je samoumevno, takrat ni bilo.«
Iz majhne skupine samoiniciativnih študentov je v dvajsetih letih zrasla ogromna mreža ljudi in dejavnosti. DrogArt ima danes info točke v Ljubljani, Mariboru in Kopru, terensko delo opravlja po vsej državi. Poleg plesnih drog se ukvarja tudi z zmanjševanjem škode zaradi alkohola, v svetovalnici izvajajo redne terapije, ustanovili so socialno podjetje Iz principa, ki njihovim uporabnikom omogoča možnost zaposlitve, začeli so z dnevnim terenom na raznih prizoriščih po Ljubljani, kjer delajo z mladimi … »Ja. Zrasli smo. A držimo fokus. Vemo, zakaj smo tu.«
