Kako težavni in dolgotrajni znajo biti postopki na upravni enoti na Tobačni, je znano, zato je čakanje verjetno za drobec lažje, če se človek v vročem ali deževne vremenu lahko usede na stol v le nekaj metrov oddaljenem podhodu in stran od vonja po birokraciji popije kavo, morda pokadi cigareto. Tu in tam, odkar so mladi, ki imajo pisarne le nekaj metrov stran od urada za tujce, uredili podhod, tja pride kakšen čakajoči, da bi si odpočil. Predvsem pa so s tem, ko so v okviru projekta Zunaj uredili prostor pred vhodom v svoje pisarne, poskrbeli, da sami delovni dan preživijo v lepšem okolju kot prej. Pobudnik akcije je bilo društvo Tobiro, ki združuje okrog deset ljudi različnih poklicev. Delajo v skupni pisarni, ki so jo najeli po netržni ceni, k urejanju podhoda pa so povabili tudi sosede iz drugih pisarn.
Vzpostavili so predprostor
Povedali so, da je bil podhod prej zanemarjen, v njem je bilo navadno parkiranih toliko avtomobilov, da se je bilo težko prebiti do vhoda. Potem so v roke vzeli čopiče ter tla in steno stavbe z rumeno pobarvali tako, da je jasno, kje je zaželeno parkiranje in kje ne. »Če se postaviš na določeno točko, vidiš trikotnik,« je dejala članica kolektiva Anja Tomažič. Poleg so postavili stole, mizo, kjer je mogoče oblikovati tudi kakšen izdelek iz kamna ali lesa, stojala za kolesa, koše za smeti, okrepili so tudi vrata. Kadar si želijo vzeti nekaj trenutkov premora med delom, tu pijejo kavo, kar še posebno prija poleti, ko skozi podhod pihlja. Včasih kdo pomotoma pride k njim namesto na okence upravne enote.
»Vzpostavili smo nekakšen predprostor. Ker nismo imeli ravno veliko sredstev za to, smo se odločil, da to poskusimo narediti z barvo,« je dejala Larisa Kazić, ki se ukvarja z arhitekturo, scenografijo in postavitvijo razstav. »Hoteli smo določiti, kje je vhod, kje prostor za kolesa in kje za avte. Poleti, ko je bila vročina, so sem prihajali starši z majhnimi otroki. To je naš edini stik z upravno enoto. Sicer pa smo sami uredili tudi svojo pisarno in prostor, ki je postal delavnica,« je dodal Evgen De Gleria, ki se ukvarja z arhitekturo, ki je njegova primarna dejavnost, in z izdelki iz lesa, kar želi nadgraditi v izdelavo pohištva in povezati z arhitekturo. Na podoben način delujejo tudi drugi člani društva.
Primanjkuje jim podjetniške žilice
Med njimi so še ilustratorke, pisateljica knjig za otroke Maša Ogrizek, arhitekti, oblikovalci in antropolog, ki piše doktorat. Vsak od njih dela zase, večinoma so samostojni podjetniki, a na neki način delajo tudi skupaj, saj izmenjujejo ideje, se pogovarjajo o težavah, ko kdo od njih naleti nanje, včasih pa najdejo stično točko, ki več članov kolektiva vodi v skupni projekt.
»Dela vsak sam, a pri nekaterih projektih ti prav pride povezovanje z drugimi. Skupaj s pisateljico Mašo Ogrizek na primer delava lutkovno predstavo po njeni knjižni predlogi. Za postavitev razstave sem se povezala z Uršo Kikelj, ki je oblikovalka. Večji pretok idej je, zato poteka ustvarjalni proces hitreje. Ko se ti kaj zatakne in bi se lahko s kom posvetoval, hitro najdeš sogovornika,« je pojasnila Larisa Kazić. V skupini so sami kreativni ljudje, ki pa jim primanjkuje podjetniške žilice, pravijo. »Delamo stvari, ki jih radi delamo. Včasih ne znamo postaviti cene za to,« se je zasmejala Anja Tomažič. Larisa Kazić jo je dopolnila: »Če delaš za trg, delaš z namenom, da nekaj prodaš. Če delaš v kulturi, prav tako morda veš, kakšno ceno bi postavil, a če tega denarja ni, ga pač ni. Te stvari so večinoma financirane prek razpisov in je težje dobiti sredstva zanje. V tem smislu nismo podjetniki.« Toda tudi na tem področju se izboljšujejo. »Počasi rastemo, kar se mi zdi v redu, da ni prevelikega šoka za skupino,« je dejal Evgen De Gleria.
