Ista zgodba. Nekako sem bil celo malo porinjen v to. V zadnjem letu sinovega vrtca sem bil za kulturni praznik povabljen, da se predstavim njegovi skupini kot živ primerek pisatelja in po možnosti preberem še kakšno pravljico. Predstavljajte si mojo grozo. Vseeno pa se mi ni zdelo pošteno, da bi jim bral tujo, zato sem poskusil napisati svojo. Žena me je k temu nagovarjala že prej, ampak se nisem počutil sposobnega… No, tista zgodba je bila zanič, ampak otroci so bili dokaj razumevajoči, sin pa vseeno ponosen. Potem sem si rekel, da bi gotovo zmogel tudi boljšo. Tako je potem nastal Telefon in tisoč stvari. Kasneje pa seveda Trio golaznikus, ki me je zares potegnil.
Pisanje lahko navdihne kak dober primer literature za otroke, včasih pa tudi ogorčenje ob slabi knjigi. Tretja možnost: ker ni veliko knjig za mulce določene starosti. Je bilo pri vas tudi kaj od tega?Verjetno kar vse troje. Prebrati sem moral veliko precej trapastih knjig, privlačnih zaradi lepih ilustracij; tiste dobre pa so me dolgo odvračale od pisanja, ker se mi je zdelo, da takole jaz pač ne bi znal. Nazadnje sem hotel narediti nekaj bolj »za fante«. Čeprav se ni začelo z mislijo na serijo; a ko sem sestavljal prvo zgodbo Tria golaznikus Ne bi smel odpreti tistih vrat, ki jo je navdihnil komad Ramonesov, so mi junaki zelo prirasli k srcu. Potem pa nekako nisem znal napisati učinkovitega konca. In sem si rekel: zakaj pa ne bi poskusil napisati nekakšne fantovske Anice, ki jo je tako navdušeno brala starejša hčerka. In nasploh, kratke proge mi ne gredo; če mi postanejo liki všeč, bi rad živel z njimi na daljši rok. Šele ko imam prostor, da zadiham z njimi, ko jih že poznam, postane pisanje užitek.
Ilustracije Tanje Komadina so res »adekvatne« besedilu, ne spektakularne, ne večje od realnosti. Pa strašne pošasti so prav ljubke. Je ujemanje plod sodelovanja?S Tanjo sva se spoznala šele ob izidu prve knjige, ampak njene ilustracije so mi bile takoj všeč. Odlično je zadela tri like, frajerskega Liama, zasanjanega Tomaža in nabrito Lijo. Šele po tistem sem ji poslal nekaj primerov »golazni in prikazni«, kakršne sem sam čečkal v zvezke, ko sem bil v Tomaževih letih, in v naslednjih delih je nekatere uporabila kot podlago.
Junaki se kepajo z blatom in telefonarijo neznancem, ne lovijo pa pravih lopovov na primer, ker tega otroci v resnici pač ne počnejo. Je »realizem« med vašimi izhodišči oziroma cilji?Nič nimam proti ludističnim ali fantastičnim zgodbam, tudi sam sem še kot odrasel čisto padel v Igro prestolov; ampak kar mene požene k pisanju, je tista precej groba stvarnost, v kateri smo vsi nekako emocionalno vpleteni. V resnici je tudi otroško življenje precej stresno, polno čustveno zapletenih odnosov in izzivov, zato jih nima smisla zavijati v vato – bolje jim je pomagati izživeti te strahove, odkriti možne rešitve, se poskusiti vživeti v drugega. Kot pravi Tomaž: »Mami, verjemi mi, da je komplicirano biti majhen.« Veliko malih dogodkov v zgodbah temelji na resničnih anekdotah iz sinovega življenja ali mojega otroštva, celo otroštva mojega očeta; te stvari so zelo univerzalne.
Za tisto najboljše v literaturi za otroke – veliko tega je tudi v Triu golaznikus – ohranjam nestrokovno oznako: toplina. Kako bi pa vi to definirali?No, verjetno pomaga, če imaš rad otroški svet in sočustvuješ z otroškimi strahovi. Ki se navsezadnje v drugih oblikah vlečejo vse življenje. Po izkušnjah z različnimi otroškimi pisatelji je skoraj drzno trditi, da moraš verjetno imeti rad tudi same otroke. Ampak prepričan sem, da ima celo Svetlana Makarovič kljub vsemu svojemu govorjenju v resnici rada otroke; vsaj tistega otroka v sebi. Moraš jih imeti rad, jih malo tudi občudovati, se jih mogoče malo bati, nazadnje pa jih še skušati potolažiti in jim kaj pojasniti.
V vseh delih serije se otroci znajdejo v zagati pred bolečino drugih otrok. Ne naredite jih za angelčke, pokažete, da prva reakcija po navadi ni ravno sočutna. Je empatija naravno ali privzgojeno otroško stanje?Empatija je gotovo prirojena, vsaj pri večini ljudi, ampak včasih potrebujemo pomoč, da bolje razumemo lastna občutja ob doživetjih drugih. Tomaž se na primer počuti neprijetno, ko naleti na Lijo, ki joka, ampak ne ve čisto, kako bi to izrazil. Ta pomoč se mi nasploh zdi zelo bistvena funkcija vsake književnosti. Ali zgodb nasploh. Preizkušati lastne odzive na likih.
Odrasli v Triu občudujemo reševanje problemov, spretno puščanje prostora za večpomenskost in navsezadnje dobro vzgojo junakov. Kako pa je z mladimi bralci? Ste se že preizkusili z živo prezentacijo?Tukaj moram v svojo sramoto priznati, da v tem nisem posebno dober. Z odraslimi se bolje znajdem. Pred tujimi otroki sem zelo lesen… Moja dva pa sta uživala v mojih neobrzdanih domačih interpretacijah.
