To je sicer vse res, a ima obenem malo skupnega s tem, kar sem napisal. Vsi odločevalci (v vseh treh vejah oblasti) prejemajo neokrnjene plače ne glede na to, kaj in kako delajo. Zato pa sem izpostavil zgoraj omenjeno idejo. Raven pravne in socialne države se vztrajno niža, nastaja socialno nepravična družba, kar je izključno posledica njihovega delovanja. Večina njih bo težko razumela, da je temelj socialne države solidarnost, ki je antipod egoizmu in pohlepu neoliberalizma. Živimo v nekakšni psevdodemokraciji, kjer so vsi zakoni sprejeti na demokratičen način, le da se ne izvajajo tako, kot bi se morali, oziroma da koristijo najbolj le nekaterim. Posledično (kot paradoks) se pravna in socialna država čedalje bolj razgrajuje po demokratični poti. Ustvarja se neenakost med ljudmi, kar ustvarja vse večje negativne družbene posledice, kot sta stigmatizacija in izoliranost ljudi.
Vsa zahodna Evropa in tudi mi se vse bolj staramo. Potrebe starostnikov so tisto, na kar je naša oblast pozabila. Pa mladi in stanovanjska problematika pa… Namesto da bi se delež BDP za socialno varnost postopoma zviševal, se znižuje (trenutno manj kot četrtina BDP). Če temu prištejem še sesutje zdravstvenega sistema (mimogrede, čakalnih vrst pred osamosvojitvijo ni bilo), je mera polna. In nič ne kaže, da bo bolje. Pa bi lahko bilo. Tako so ob lastninjenju družbenega premoženja (prehodu iz socializma v kapitalizem – iz naših v njihove žepe) v prvih 15 letih izpuhtele prve milijarde evrov. Sistemska korupcija (v zdravstvu, cestni, gradbeni, energetski, železniški projekti…) je omogočila in omogoča, da počasi nastaja krog domačih oligarhov, ki imajo edino mantro »moje, moje«. Komisijo, ki bi to preprečevala (simbolno bi jo lahko dali ob bok udarnemu protikorupcijskemu projektu tangentopoli v Italiji v zadnji dekadi prejšnjega stoletja), je naš sedanji predsednik države spremenil v nepomembno institucijo.
K siromašenju javnega dobra so veliko prispevala tudi sodišča s takšnimi sodbami (zadnja v nizu je odpis 29 milijonov evrov dolga družini Janković), ki so bile praviloma vedno v prid tistih, ki so imeli takšen ali drugačen vpliv in moč ter veliko denarja. Med slednje spada vsekakor Cerkev, za katero je država le molzna krava. Velikodušno, nepotrebno in nekritično smo vrnili Katoliški cerkvi (najbogatejši instituciji sveta) skoraj vse, kar je zahtevala. Za svoja sprevržena dejanja (pedofilija, spolne zlorabe, finančne malverzacije) nikomur ne odgovarja, zlorablja zaupanje vernikov in ima s širjenjem evangelija kaj malo skupnega. Ni mogoče vsega našteti, kar slabi našo državo vse bolj in iz leta v leto. Jasno je samo eno, da čiščenja teh šentflorjanskih avgijevih hlevov ne gre zaupati obstoječim oblastnikom, ki si ne bodo kar tako pustili odvzeti pridobljenih, takšnih in drugačnih privilegijev. Poslanci v DZ, recimo, še do danes niso sprejeli etičnega kodeksa. Že vedo, zakaj.
Poiskati moramo način, kako oblikovati takšno volilno zakonodajo, s katero bi lahko imeli čim večji neposredni vpliv na izvoljence ljudstva. Kako? Ne vem. Vem pa, da je v Sloveniji dosti strokovnih in zaupanja vrednih ljudi, ki bi lahko (če bi hoteli) prispevali svoj delež k mozaiku ustvarjanja nove zakonodaje na splošno. Ima kdo kakšen ustvarjalen predlog? Na koncu še zanimivost iz kraljevine Butan, kjer merijo uspešnost vladanja z indeksom BDS (bruto družbena sreča), ki ima v svojem zakoniku iz leta 1729 tudi člen, ki se glasi: »Če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem nima nobenega smisla, da obstaja.«
Rudi Volk, Ljubljana
