Inštitut za trajnostni razvoj je letošnji ekopraznik, ki je bil osemnajstič zapovrstjo, posvetil rojstnemu dnevu dve leti starejšega projekta ekološke tržnice v Ljubljani. Ekopraznik, tokrat podnaslovljen Eko & zdravo, je proslavljal zgodbo, ki se je leta 1999 s postavitvijo dveh stojnic začela na nabrežju Ljubljanice. Tam so izdelke ponujali prvi slovenski ekološki pridelovalci, ki so se leto prej vključili v program nadzora ekološke pridelave, ki ga je izvajalo tedanje Združenje ekoloških kmetov Slovenije. Standardi za ekološko pridelavo so bili na pobudo ITR po smernicah Mednarodne zveze gibanj za ekološko kmetijstvo postavljeni že tri leta prej.
Leto pred postavitvijo prve ekotržnice so na inštitutu na povabilo Mestne občine Ljubljana začeli izvajati projekt preusmerjanja kmetij v ekološko pridelavo. Iz tega projekta se je rodila tudi ekotržnica. Danes je na njej vsako soboto od 8. do 14. ure na delu osrednje ljubljanske tržnice 25 stojnic z živili certificirane ekološke pridelave.
Iz globin morja do planinskih pašnikov
Ob sprehodu med petinsedemdesetimi stojnicami, ki so se šibile pod težo ekoloških živil, je našo pozornost pritegnil ekološki kmetovalec in vinar Dean Plahuta, ki je na mizi čistil klapavice. Plahuta, ki prihaja iz Zadruge ekoloških proizvajalcev Istre Zemlja & morje, nam je malce šaljivo navrgel, da so klapavice, ki jih vzgajajo v slovenski Istri, visoke kakovosti, v nasprotnem primeru jih ne bi izvažali tudi na Hrvaško. Na ekološki kmetiji Plahuta nad Koprom so sicer specializirani za vinarstvo in tudi oljarstvo, pridelavo žita in zelenjave. Plahuta pravi, da so klapavice, ki jih s kolegico pripravljata za v buzaro, vzgojene v naravnih gojiščih na Debelem rtiču, v Strunjanu in Sečovljah, za katere skrbi Mitja Petrič s sedmimi sodelavci, ki pod imenom Školjkarstvo Mytilus gojijo še ostrige, ladinke in dondole.
Letošnji praznik je posebno pozornost posvetil oljčnemu olju, prikaz in pokušnjo pa so organizatorke prepustile Domačiji Munda iz Liminjana pri Portorožu. Vlado Munda z domačije nam je povedal, da gre za izredno čisto olje: »Naše olje je pregledano dvakrat, najprej v laboratoriju Inštituta za oljkarsvo v Izoli, nato pa material pošljemo še v laboratorij v Italiji.« Munda pravi, da je posebnost njihove pridelave v tem, da plodove pobirajo v tehnološki zrelosti, to je v času pred siceršnjo polno zrelostjo. Tehnološko zrelost določijo v Centru za oljkarstvo Koper, kjer izmerijo parametre, kot je teža belice. »Smo zagovorniki čimprejšnjega nabiranja,« pravi. Lani so belico pobirali že oktobra, ko je bila še grenka.
Po pokušnji veganskih namazov, spoznavanju z biokavo iz volčjega boba in krajšem pogovoru o čudežnih kapljicah iz konoplje CBD smo se ustavili še na stojnici Zlati Ghee. Ghee je stranski produkt masla, ki se dobi s počasnim kuhanjem (najmanj 48 ur). Živilski izdelek nima ogljikovih hidratov, laktoze in je zelo lahko prebavljiv, njegov plus je tudi njegova univerzalnost: je zdrava alternativa obstoječim maščobam za peko in cvrtje, nekateri ga nanašajo na kožo, saj naj bi blažil vnetja. Dušan M. Z. Badinovac, tudi glasbeni terapevt, je bil pred približno desetimi leti prvi v Sloveniji, ki se je začel na trgu uveljavljati z izdelki iz prečiščenega masla. Linijo produktov Zlati Ghee Badinovac s sodelavci izdeluje pod okriljem Zavoda za zdravo življenje, ki je doma na Jugorju nad Metliko. Ponudba Zlatega Gheeja ob kulinaričnih pripravkih vsebuje tudi kozmetične. Mleko, iz katerega pridobivajo osnovo za pripravo masla, prihaja s kmetij, ki so predane etični skrbi za živali. Krav na takih kmetijah v hlevih ne privezujejo, teleta pustijo pri mamah dalj časa, kot je to v navadi na običajnih kmetijah. Kmetje tudi v zimskih mesecih poskrbijo, da je v krmi veliko hranljivih snovi, za kar uporabljajo bogato krmno travo, žito, grah, fižol, sojo in postopke spajanja mineralov.
