Ko govorimo o zasedbi, seveda mislimo na možakarja, ki je iz Gorenjske prišel pomagat Tatjani. Veteran Skaručne in Soneta je prinesel nekaj svežine v strežbo, po drugi strani pa je k pretežno jadransko obarvanim jedem dodal nekaj nujnih mesnin. A osnove so ostale in tudi kuharica je iz starih časov, kar pomeni, da se ne lotevajo neverjetnih ali celo nemogočih kombinacij in receptov.
K Taverni smo se vrnili, potem ko smo zašli v gornji del Stare Ljubljane, kjer so ravno zapirali oziroma selili verjetno najboljšo picerijo v naših krajih, gostilnico 5–6 kg. Nasproti zdaj že njihove nekdanje lokacije je Taverna Tatjana, kjer smo na hitro pokusili nekaj malega in bili navdušeni nad črno sipino rižoto. Potem smo se čez kak teden ali dva vrnili in si privoščili resno večerjo.
V skladu s tradicijo Skaručne na romantičnem vrtu, kakršnih sredi mesta ni veliko, vrtijo zimzeleno muziko, slovenske in jugoslovanske popevke, šansone, operete, latino… Za uvod ponujajo tudi žganice, bolj sladke ali pa zelo močne, recimo mirto ali dalmatinsko travarico (verjetno bi morali zapisati zeliščno žganje ali tavžentroža).
A težek začetni alkohol hitro nadomestijo z vinom, k ribam je zapovedano belo – prispel je Batičev sivi pinot. Simpatična kapljica brez presežkov je pokrila prvo jed, pravzaprav šest manjših zalogajev ribjih in mesnih jedi. Bakalar, slane sardele, hobotnica v solati in tunov karpačo na eni strani, na drugi mastna panceta krškopoljskega pujsa in rezine rostbifa. Ne jejte preveč kruha, ker se boste preveč najedli, navsezadnje je imela vsaka jed svoj dodatek. Največ je bilo sveže čebule in zelišč, pri hobotnici čičerika in češnjevci, pri rostbifu olive, pri tuni avokado. Sekstet, ki bi ga zlahka pojedli še enkrat toliko.
Uvod s šestimi jedmi
Pri Tatjani se hvalijo z gobovo juho, v kateri je bilo gob res ogromno, ribja pa je rahlo pikantna in ob ribjem življu poudarja korenje. V tem času je sivi pinot priznal premoč (prav tako vipavskega) Bizjakovega chardonnaya, zadovoljive juhe pa so se umaknile enostavnim, a izvrstnim pečenim kapesantam.
V tisti fazi smo bili že pripravljeni na glavno jed, a je bilo še skoraj poletje, zato niso nič spraševali in vsakemu mirno prinesli še pol porcije polnjenih paprik. Vrhunske so bile in prav nič se nismo pritoževali nad takšno prekinitvijo morske linije.
Kaj bo torej za glavno? Tisti dan so bile na sporedu tri jadranske ribe – z žara je bil kovač, ki smo ga tudi izbrali, sicer bi v pečici pripravili romba, imajo pa, jasno, tudi brancina. Nežno dehtečo ribo, ki je priromala z žara, je spremljala le zelenjava, več tudi ne bi zmogli, saj je bil konkreten korenjak. In za občutek: kilogram ribe vas olajša za 60, file pa za kakšnih 18 evrov.
Ko je na vrsti sladica, imajo pri Tatjani res zimzeleni prošek Dalmacija, z njim želijo podložiti sladko rožato, borovničev zavitek in čokoladno kocko, ki jih, če si tako zaželite, skombinirajo na enem krožniku. A tudi na koncu ne morejo brez močnejšega žganja, od Fructalovega pelinkovca do Jakončičeve rebule in res dišeče kutine.
Najljubši gost
Morda za slovo še dva podatka, ki naj nekaj povesta o Taverni: v času naših obiskov v gostilni ni bilo niti enega drugega Slovenca in še, če boste hodili po lokalu, ne pozabite pogledati izjemnega olja na platnu, umetniškega dela z delovnim naslovom Zoran Janković in zmaj. Ni naključje. Pravijo namreč, da gre na Gornjem trgu 38 za najljubšo gostilno ljubljanskega župana.
Vse avtorjeve objave so dostopne na mihafirst.si.
