Novi val protipriseljenskega nasilja, ki ga v Južni Afriki (JAR) zaznavajo že od leta 2005, tri leta kasneje pa je v najhujši obliki doslej terjalo 62 življenj ter s sedmimi novi žrtvami znova poslalo resno opozorilo leta 2015, je izbruhnil v začetku tega meseca najprej v Johannesburgu. Kljub več znamenjem, da se nekaj pripravlja, oblasti tokratne nemire pripisujejo spontanemu izbruhu roparskih pohodov po požaru v starejšem bloku v soseski Jeppestown, čeprav hkrati priznavajo, da jih spodbuja tudi tako imenovana afrofobija.
Omenjeni požar je zanetila maščevalna ljubica oženjenega moškega, nastalo zmedo pa je večja množica izkoristila za roparski pohod po bližnjih trgovinah in se nato spopadla s policijo. Govorice in družbena omrežja so pripomogli, da se je vse skupaj sprevrglo v podobne roparske pohode še v drugih delih Johannesburga in se razširilo do Pretorie ter se usmerilo na trgovine in druge dejavnosti priseljencev iz afriških držav. Pri tem je bilo v tednu dni ubitih dvanajst ljudi, da protitujčevsko vzdušje, ki ga policija ne zanika, ni glavni povod, pa naj bi pričalo dejstvo, da sta bila med njimi le dva tujca. Kljub temu so nemiri, ki jih je južnoafriška policija poskušala brzdati s solzivcem, zvočnimi granatami in gumijastimi kroglami, sprožili veliko zaskrbljenost ne le med priseljenci samimi, ampak tudi v afriških državah, iz katerih prihajajo. Najostreje je reagirala Nigerija, ki se je s Pretorio zapletla v diplomatski spor zaradi bojkota gospodarske konference o Afriki v Cape Townu v organizaciji Svetovnega gospodarskega foruma ter brezplačnega letalskega prevoza svojih državljanov iz Johannesburga in Pretorie. Slednja je odgovorila z začasnim zaprtjem svojih diplomatskih predstavništev v Abuju in Lagosu, kar je utemeljila z varnostnimi razlogi, ker je v Nigeriji prišlo do incidentov s tam delujočimi Južnoafričani, ki so jih označili kot povračilne ukrepe za ropanje Nigerijcev v JAR.
Ksenofobija velja za obrobno
Južnoafriška policija je v tednu dni aretirala okoli petsto udeležencev nemirov in roparskih pohodov, na katere so se odpravljali z doma narejenim orožjem. Obtožujejo jih nasilništva, požigov, poškodovanja tuje lastnine, kraj, posedovanja orožja in streliva ter poskusov umora in umorov. Neposrednega naslavljanja širjenja sovraštva proti tujcem oziroma migrantom ni opaziti, čeprav je ksenofobija postala kroničen problem države, ki se je izpod apartheida osvobodila sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja na ideologiji tako imenovane mavrične nacije. Eden glavnih vzrokov ksenofobije je izredno visoka nezaposlenost v sicer po moči drugem afriškem gospodarstvu, saj je po zadnjih podatkih skoraj 30-odstotna, med mladimi do 24. leta pa več kot 55-odstotna. Obtožbe, da jim delovna sila iz tujine, zlasti sosednjih Zimbabveja, Bocvane in Mozambika, krade delovna mesta, zato naletijo na plodna tla, ni pa prave razlage, da so, podobno kot že pred dvema letoma in tudi lani, tarča priseljenci iz Nigerije, ki med imigranti predstavljajo slab odstotek. Napadalci jim med drugim očitajo, da vodijo nezakonite in izkoriščevalske posle. Južnoafriški predsednik Cyril Ramaphosa je nasprotno od svojega predhodnika Jacoba Zume odločen pri obsojanju ksenofobije, kar pa ne velja za večino ministrov v njegovi vladi in tudi policijo. Ta sicer zanika navedbe, da je nasilna do tujcev, zato so se njihovi predstavniki uradno že pritoževali oblastem. Notranji minister je na te pritožbe odgovarjal, da gre za policijski pregon kriminalcev, pri čemer ti izkoriščajo napetost v odnosih s priseljenci.
