Tudi Goran Bare, pevec hrvaške rock skupine Majke, je dobil dokumentarec. Uradnega. Kajti Bare je življenje v živo. Eks jugoslovanski Keith Richards. Neuničljivi. Dokumentarna nadaljevanka, ki ne odneha in ki je do sedaj ponudila obilo redko kvalitetne zabave in razvpitih izjav.
Kot na primer: »Jezus? Je to tisti, ki je hodil po vodi?« Ali odgovor na novinarsko vprašanje, ali uporablja instagram: »Česa gram?« Dokumentarec nadaljuje zabavo. Posneli so ga v Zagrebu oziroma »film Bure Bareta, volume 1, je nastal iz intervjuja, ki je bil opravljen kot del večjega projekta, pri katerem delamo jaz in moja ekipa, to pa je dokumentarni film o Jugotonu. V sklopu tega projekta smo naredili mnogo intervjujev z bivšimi direktorji, uredniki ter z njihovimi najpomembnejšimi zvezdniki. Ko smo posneli Bareta, smo dojeli, da smo ga ujeli v dobrem razpoloženju oziroma da je bil razpoložen bolj kot sicer. Samo njega smo snemali le z eno kamero, kar daje vtis ogolelosti, ta pa njemu pristaja. Predvsem smo pa dojeli, da bi vrgli stran dober intervju, kajti v filmu o Jugotonu bi bili uporabljeni kvečjemu dve izjavi. Poleg tega še nihče ni o tej resnični legendi eks jugoprostora posnel filma in bila je sijajna priložnost, da smo prvi. Film Bure Bareta, volume 1, smo posneli z ambicijo, da v prihodnje posnamemo tudi volume 2,« pojasni vzgibe in okoliščine Robert Bubalo, režiser filma.
Film razumljivo izpostavi, da je bila kultna prva kaseta Majk – Majke posneta v studiu sedanjega lastnika Croatia Records (naslednica Jugotona) Želimirja Babogredca. »S temi fanti sem lahko prišel skozi samo z glasbo, ki ima živalsko energijo, kajti to so bili fantje, ki niso znali igrati, ki se niso znali usesti, ne na ulici ne pred očetom in mamo, in niso vedeli nič. Tudi sam nisem bil boljši od njih,« o prvotni in matični zasedbi, katere prvenec je leta 1988 dosegel tudi Kalifornijo oziroma kroge okoli fanzina Maximum Rocknroll, v tistih časih svetovno vplivne publikacije, pove Bare.
Bare tudi tokrat govori brez praznega teka in odvečnih besed, obenem pa je slikovit, atraktiven in točen. Če ljudje, kadar govorijo o Sex Pistols, kot najpomembnejši stranski vpliv praviloma navajajo menedžerja Malcolma McLarna, Bare pokaže več, saj omenja producenta: »Clash so bili pravi punk, Sex Pistols je pa producent Chris Thomas že preveč speglal.« Ali ko ponudi spomin iz svojega šestega leta starosti, torej iz leta 1971, ko so se tudi njegovi starši v Vinkovcih navduševali nad hrvaško pomladjo, Savko Dabčević in Mikom Tripalom, reče: »Kar naenkrat so v hišo nehali prihajati ljudje, ki so prej hodili. Eni so končali v zaporu. Moj oče na srečo ni.« Pove tudi, da sta se mu socializem in komunizem zdela hinavska in zlagana v nasprotju s pravo levico, katere predstavnike je videl v ljubljanski zasedbi Pankrti. Manj znan podatek je tudi, da je pred Majkami v začetku 80. let poskusil z zasedbo »Radni ljudi i građani i sve ono što je proteklih godina krvlju stvarano«, a niso bili sprejeti na YURM (zagrebški mladinski festival). Neki kritik je tedaj napisal, naj se začnejo ukvarjati s čimer koli drugim kot z glasbo.
»Sistem me je v tistih časih zelo jezil. In moti me, če se mi reče rocker, ker jaz nisem rocker, ampak sem punker,« med drugim razloži. Kajti, kot pove v nadaljevanju, so se problemi, zaradi katerih je na koncu rodne Vinkovce zapustil, začeli s tem, da si je po strani pobril lase, podobno kot pevec Clashev. V majhnem mestu poleg osrednjega železniškega križišča v bivši Jugoslaviji njegov imidž ni bil dobro sprejet: »Ko so se v kinu prižgale luči, se je vsa dvorana zazrla vame, na račun provokacij pa sem se moral pretepati vsak dan. Stvari so šle tako daleč, da bi se vse skupaj lahko končalo tudi s smrtnim primerom.« Pikro navrže tudi na račun inštrumentalistov: »Nihče si ne upa peti. Vsi bi se skrili za kitaro iz ojačevalca hrupa. Spusti glas, kaj ti je nerodno?!« Ven torej prihaja nova doza Bareta v obliki dokumentarca, kar bo za njegove privržence dobrodošla mentalna ozimnica.
