Od Dragičine domačije do Zgornje Kungote je kake pol do tri četrt ure hoda po makadamu in skozi gozd. Vsako jutro, v vsakem letnem času in kakršnem koli vremenu je Dragica pešačila po takih poteh v osnovno šolo v Kungoti. Morda se danes sliši, kot da bi šlo za izmišljeno povest, a je res: doma je Dragica najraje pazila krave, ker je lahko s sabo nesla knjige in brala, medtem ko so krave tavale po koruzi. Brala je od nekdaj in ogromno.
Po osnovni šoli se je vpisala na Prvo gimnazijo v Mariboru. Za Dragico je to pomenilo spet tri četrt ure peš skozi gozd do avtobusa v Kungoti, pa pol ure z avtobusom do Maribora in potem še peš od postaje skozi mesto do šole. Na elitni gimnaziji sredi mesta so bili njeni sošolci večinoma iz raznih uglednih meščanskih družin. Dragica je imela privilegij, da je lahko sušila premočene čevlje in hlače na radiatorju v učilnici. Na stopnicah Prve gimnazije so vpisani najboljši učenci v generaciji. Na sedmi stopnici z zlatimi črkami piše Dragica Korade 1981.
Po gimnaziji se je vpisala na tedanjo Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), danes Fakulteta za družbene vede (FDV). Tam se je leta 1984 angažirala pri uporu študentov zoper plačevanje stanarin v študentskih domovih, ta upor pa je bil eden ključnih sprožilcev kmalu obnovljenega študentskega gibanja v bližnjih demokratičnih prizadevanjih. Bila je odlična študentka in lahko bi bila ostala kot asistentka na fakulteti, vendar se je po premisleku vrnila domov in poleg poezije začela pisati tudi novinarske tekste.
Nikoli ji ni bilo pomembno, ali je kdo v politiki na levi ali na desni, edino važno ji je bilo, kaj kdo zna in kako to počne. Od njenih nekdanjih profesorjev je do zadnjega ostala v stikih z dr. Nikom Tošem. Če je bilo kaj, česar Dragica ni prenesla, sta bila to zlaganost in blefiranje. Med njenimi sošolci na fakulteti so bili mnogi znani politiki vseh barv (med njimi tudi predsednik države), doktorji znanosti, mirovniki in aktivisti ter alternativci. Včasih je pripomnila, da je imela srečo, ker je delala sredi nemara ene najpametnejših povojnih generacij. In treba je dodati, da je bila Dragica tudi tu ena najboljših. Učila se je strastno ves čas in rada je učila druge. Zase je pravila, da se je morda še največ naučila od Tomaža Mastnaka.
Po študiju je začela objavljati v mariborskem študentskem časopisu Katedra in se leta 1986 za krajši čas zaposlila na Večeru. Kmalu za tem se je zaposlila v mariborskem dopisništvu Dela in pisala za Teleks. Osemdeseta so bila napeta in vznemirljiva leta, niso pa bila udobna za razmišljujoče, pogumne in pišoče ljudi, kot je bila Dragica. Dragičin »mentor« v Delovem dopisništvu je bil France Forstnerič in četudi je Dragica delala z mnogimi odličnimi uredniki, je po njenem pripovedovanju zanjo ostal njen najboljši urednik nekdanji urednik nekdanjega Teleksa Janko Lorenci.
Dragičini teksti, od prvega do zadnjega, so bili vsi kombinacija stilistične briljance, dobrega poznavanja snovi, nepričakovanih miselnih obratov in neprekosljivega humorja. Vselej je pisala tako, kot je bilo prav, jasno in elegantno, in z besedami je premikala reči na bolje.
V torek, 17. maja 1988, smo bili na sodišču v Celju. Dragica je bila edina ženska v skupini obtoženih piscev, ki naj bi v študentskem časopisu Katedra pisali o režimu tako, kot se ne bi smelo. Da bi pričarali videz nepristranskosti in da se ne bi vsa sojenja zgostila v Mariboru, so jih porazdelili po sodiščih v Velenju, Murski Soboti, Celju… In tu zdaj stoji Dragica pred tribunalom, s hrbtom obrnjena k publiki, da bo prebrala razlago svojega domnevno spornega objavljenega teksta, ki jo je bila napisala na roko ponoči in seveda končala, tik preden smo sedli v pošvedranega jugota in se odpeljali v Celje, Danč Vezjak, Darinko Kores Jacks, Dragica in jaz. Ko je Dragica začela brati, je nastala v dvorani popolna tišina. Kar bere, je namreč mojstrovina. Njeni analizi stanja in opisu pomena človekovih pravic ter svobode ni bilo mogoče ugovarjati. V dvorani sedijo kolegi novinarji z radia in televizije, Bojana Leskovar s Teleksa, Bojan Tomažič z Večera, Darka Zvonar s 7D, bodoči župan Andrej Fištravec zašepeče »bravo«, a zdi se, da je nemara še najbolj prevzela sodnika. Ko ta nekaj kasneje bere oprostilno sodbo, na veliko citira Dragičin tekst. Niti zavzeti predstavniki režima, nekdanjega in sedanjega, ki ga je Dragica bičala z besedami, nikoli niso mogli drugače, kot da so ji izrekli priznanje in spoštovanje. In teh ni bilo malo ne na levi ne na desni, in bili so povsod, od državne do lokalne politike, od zdravstva do kulture.
V začetku devetdesetih se je Dragica zaposlila na Večeru kot komentatorka, bila je tudi urednica Večerove tedenske priloge V soboto, kasneje tudi kolumnistka Mladine in Primorskih novic. Dvakrat je dobila nagrado Društva novinarjev Slovenije (leta 1992 nagrado sklada skupaj z Darijanom Koširjem in Miranom Lesjakom ter nagrado za izstopajoče novinarske stvaritve v letu 2011). Kot soavtorica je pisala tekste v več knjigah (Boj za oblast, Kompendij za bivše in bodoče politike, Leksikon mariborske družbe in kulture…), uredila je knjigo Svetlane Slapšak Ženske ikone 20. stoletja, nekaj njenih novinarskih tekstov (ki zajemajo čas od leta 1989 do leta 2013) pa je zbranih v njeni knjigi Trojanski pes, ki je izšla pri založbi Litera.
Dragica Korade je zaspala za vedno 5. septembra 2019 ponoči, drugi dan hospitalizacije na oddelku za onkologijo UKC Maribor, kot bi se bila odločila, da je bilo dovolj. Zaradi Dragičinih tekstov je svet bolj pravičen, kot bi bil sicer.
Dejan Pušenjak
