»Še nikoli ni bilo toliko bolnih ljudi. Skrajni čas je, da spremenimo svoje razmišljanje, način življenja in prehranjevanja ter se spet obrnemo k naravi,« pravi 62-letni Milan Hervol iz Brezine pri Brežicah, ki bi mu človek, takole na oko, prisodil vsaj desetletje manj. Pred dobrima dvema desetletjema je živel »običajno« življenje, jedel »običajno« hrano, hodil s prijatelji na pivo, kadil. Danes, po 26 letih presnega prehranjevanja, po vsej Sloveniji brezplačno deli svoja življenjska spoznanja, pripravlja tabore v naravi. »Nikogar ne prepričujem, samo povem, kar mislim. Človek se potem sam odloči, ali bo kaj spremenil pri sebi ali pa še naprej živel kot do tedaj.«
Vsa hrana je v naravi
Do ene ključnih odločitev v življenju je prišel dobesedno čez noč. Potem ko je že nekajkrat prenehal kaditi, je vedno znova spet začel. »S prijatelji smo šli na pivo in ko so mi ponudili cigareto, sem ponovno prižgal. Vrtel sem se v začaranem krogu, dokler nisem neke noči ugotovil, da če želim nehati kaditi, moram nehati piti,« pravi. »In ko sem nehal piti, tudi pivcev in kadilcev v mojem življenju ni bilo več. Ljudje odidejo kar sami od sebe in pridejo novi. Potem sem nekega dne ženi predlagal, da bi prešla na vegetarijanstvo. Takoj se je strinjala, kot tudi oba otroka, takrat stara šest in deset let.«
Po osmih mesecih vegetarijanstva so prešli na presno prehrano. »Hrana, od sadja in zelenjave do oreščkov in semen, je v naravi, pripravljena, le vzeti jo je treba,« pravi Hervol. Presnojedstvo je bilo pred skoraj tremi desetletji popoln tabu. Hervol je veljal za čudaka, toda ni se oziral na mnenja drugih. Kot sam pravi, je imel velikansko srečo, da mu je pri vseh njegovih odločitvah sledila tudi družina. »Zdaj nisem več čudak,« se nasmehne. »Vidim, da se krog že odvija, ljudje so začeli drugače razmišljati in se vse bolj zdravo prehranjujejo. Vračajo se k naravi. Sem optimist.«
Je v zmoti narava ali človek?
Hervolova večino hrane pridelata na sedmih hektarjih v Curnovcu in Pišecah, kjer poskusno že »živi« bodoči skupnostni vrt. Hervol je, da bi se lažje posvetil pridelavi hrane, pred leti celo pustil službo v krškem Vipapu.
Na hektar velikem posestvu v Curnovcu raste na desetine vrst zelenjave, sadeži so velikanski, zdravi. V sadovnjaku so breskve, jablane, hruške, marelice, kaki, kivi, fige, jagodičevje pa leske in orehi, nujno potrebni za hladnejše dni. Zelenjavo, ki je sama ne uživata, razdajata vegetarijancem in veganom.
»Pravijo, da bomo lačni, če ne bomo pridelovali na sodoben način. Tu pa vidimo, kakšni plodovi zrastejo, če gojimo rastline na naraven način, brez vsakršnih gnojil, herbicidov, pesticidov. Kdo je torej v zmoti, narava ali človek?« Kot pojasni, le kakovostna zemlja naredi kakovostno rastlino, odporno proti boleznim. Osnova je zastirka, ki omogoči, da nastaja humus. Tako kot v naravi, pravi. Ponekod si pomagata s folijo, da je manj plevela. »Le zgodaj spomladi, ko posadiva prve sadike, po tednu dni zalijem s pripravkom iz namočenih kopriv, svežega kravjega gnoja, gabeza, bezga in regrata. Čez leto pa zgolj zalivanje z deževnico in zastirka. To je vsa filozofija.«
Spodbujajo k samooskrbi
Še petkrat večje je posestvo pod Pišecami, v Zeleni dolini, kot območju, prepredenemu z vodnimi izviri, pravijo domačini. Po štiri koze in ovce se skrivajo v senci. Dan je prevroč, da bi se lotile sočnega travinja. Prav v Zeleni dolini je pred letom in pol začela prve obrise dobivati ideja o skupnostnem vrtu, ko sta z ženo in še dvema somišljenikoma ustanovila zavod Naravno življenje ter začela urejati dolga leta zapuščeno in zaraščeno območje. Skupaj s številnimi prostovoljci so območje očistili, postavili rastlinjake, posadili na stotine sadnih dreves, kakšnih 600 trt samorodnice in ogromno zelenjave. Delovanje zavoda je usmerjeno v širjenje znanja na področju pridelave naravne hrane. Ljudi želijo spodbuditi k samooskrbi skozi vse leto.
V izdelavi so tudi načrti za gradnjo večjega stanovanjskega objekta ter po potrebi individualnih hiš, kjer bi živelo kakšnih dvajset družin, ki bi skupaj pridelovale hrano zase. »V Zeleni dolini bi ljudje živeli preprosto življenje, se naravno prehranjevali, bili zdravi in duhovno bogati. Toda ne bi sprejeli vsakega. Družine bi bile dve do tri leta na preizkušnji. Zavedam se, da bo v širši skupnosti projekt izzval številna ugibanja, natolcevanja, češ, kaj vse tu počnemo. A se s tem ne obremenjujem.«
Hervol gre vsakih pet let na zdravniški pregled, ne zaradi sebe, ampak zaradi prihodnjih rodov, kot pravi, kajti prepričan je, da se bodo ljudje v prihodnosti vendarle »spametovali«. »Tako bodo imeli tudi konkretne dokaze, kajti ko dam kri, so izvidi vedno popolni. Zdravnica mi vedno pravi, da sem njen najbolj zdrav pacient.«
