Moje poznavanje glasbene zgodovine je bilo dokaj šibko, dokler nisem dobil v roke knjige Rip It Up And Start Again Simona Reynoldsa. Večinoma sem namreč spremljal otoško punkovsko dogajanje od leta 1977 dalje in od tu zavil čez ocean do ameriškega undergrounda in hardcore gibanja osemdesetih. Ko sem se začel seznanjati z zgodovino postpunka in novega vala, sem seveda poslušal in analiziral v knjigi omenjene skupine in albume, kar mi je odprlo ušesa. Predvsem se mi je zdelo zanimivo, da je v omenjenem obdobju prišlo do prelomne točke, ko so glasbeniki začeli uporabljati sintetizatorje in sekvencerje. Mislim predvsem na Soft Cell, New Order in Wire, celo Talking Heads so na tak način aranžirali skladbe. To spoznanje je povsem spremenilo moje poglede na glasbo.
Do premika ali spremembe je prišlo tudi po vsebinski plati. Z matično hardcore skupino Million Dead ste glasno udrihali čez sistem, medtem ko ste se v solistični karieri zazrli predvsem vase, z No Man's Land pa ste znova družbeno in politično aktivni.Pod vtisom vsega, kar se dogajalo okoli mene, so se pesmi začele sestavljati. Šele ko sem pogledal, kaj je na koncu nastalo, sem se zavedel, od kod sem črpal navdih. Leta 2016 sem bil ravno v fazi pisanja za No Man's Land, ko sem se zavedel, da je svet znorel. Ljudje se sploh ne pogovarjajo več o prednostih liberalne družbe in ideji, da bi svoja nesoglasja raje kot z nasiljem reševali s pogovorom. Ravno narobe: veliko ljudi v Veliki Britaniji in ZDA se je odkrito navduševalo nad vse bolj nasilnimi in razdiralnimi politikami. To se mi je zdelo noro! Tisti, ki nima privilegija živeti na Zahodu, se tega presneto dobro zaveda. Mlajše Britance in Američane je treba spomniti, da smo skozi zgodovino marsikateri konflikt rešili z dialogom in ne nasiljem. Da to ni utopija, temveč človečnost.
Na albumu je tudi skladba Make America Great Again. Ste imeli težave s Trumpom glede kršenja avtorskih pravic?Neposredno ne. Bolj sem bil presenečen, da citata pred menoj še nihče ni uporabil, saj gre za tako prekleto neumen slogan, ki je prav čakal, da si ga nekdo privošči. Po izidu albuma smo pesem izvajali prav na vseh koncertih na turneji po ZDA. Najbolj mi je bilo všeč, da sem imel po nastopih imenitne pogovore z republikanci in številnimi Trumpovimi podporniki, mirne in spoštljive pogovore. Seveda so se našli tudi taki, ki so mi žugali, me preklinjali in pošiljali v pekel.
No Man's Land govori o bolj ali manj spregledanih ženskah v zgodovini. Je to vaš prispevek k feminističnemu gibanju?Edini razlog, da vanj ne vpletam termina feminizem, je, ker nočem biti še eden v nizu moških nastavljačev, ki se pred televizijskimi kamerami šopirijo z majicami s slogani v podporo feminizmu. Izbiral sem zgodbe, ki jih ljudje ne poznajo, ki jih tudi sam pred tem nisem poznal, vendar ne v maniri hipsterskega zgodovinarja, ki se s poznavanjem manj znanega napihuje pred svetom. Feminizem je dobra zadeva in prav je, da o njem pripovedujejo ženske. Njih je treba poslušati in slišati. No Man's Land je moj droben prispevek k njihovemu boju. Nekateri moški in tudi ženske me obsojajo, kako sem si dovolil pisati o tej temi. Moj odgovor je: vedno govorim v svojem imenu, nikoli v imenu drugih. Če ti je všeč, v redu, če ne, ti ne morem pomagati.
Večina žensk je bila povezana z glasbo (Rosetta Tharpe, Pannonica de Koenigswarter, Dora Hand, Kassia), a med njimi je tudi serijska morilka Nannie Doss, učiteljica oziroma astronavtka Christa McAuliffe, vohunka Mata Hari in celo lutka Ančka, na kateri vadimo oživljanje.Usode teh žensk so me enostavno navdihnile. Kaj med njimi počne Ančka? Ali se je kdo kdaj vprašal, koliko življenj je rešila? Veliko žensk me je navdihnilo, a o vseh nisem znal zložiti pesmi, nisem našel pripovedne niti, okoli katere bi zgradil zgodbo. O njih bom morda spregovoril v nadaljevanju, morda se obeta celo No Man's Land Vol. 2. Najbolj znana med njimi je nedvomno Mata Hari, skrivnostna oseba, ki se je prebijala skozi svet, v katerem so prevladovali moški.
