Japonska plezalca Kenro Nakadžima in Kazudža Hiraide sta lani prejela zlati cepin, najprestižnejše alpinistično priznanje, za svoj zahtevni prvenstveni vzpon v severovzhodni steni gore Šišpare (7611 m) na skrajnem zahodu pogorja Karakorum. Julija letos sta brez medijskega pompa nadaljevala svoj alpinistični opus z novo smerjo v južni steni 7788 metrov visoke gore Rakapoši v istem pogorju. Prvi vzpon na Rakapoši je leta 1958 opravila britansko-pakistanska odprava, od takrat pa so ga različni gorniki osvojili še s treh različnih strani gore, precej več je bilo neuspešnih poskusov. Japonca sta se za vzpon na Rakapoši odločila potem, ko sta v Pakistanu že dlje zaman čakala na dovoljenje za vzpon na najvišji vrh v Hindukušu Tirič Mir (7708 m), svoj prvotni cilj.
Premagala sta več kot 4000 višinskih metrov
Sredi junija sta pod Rakapošijem postavila bazni tabor in začela aklimatizacijski vzpon. Po večdnevnem dežju in sneženju sta z enotedensko zalogo hrane v nahrbtnikih začela prvi poskus vzpona. Gazila sta po novozapadlem snegu, pod seraki, do vršne, v ledeni oklep objete stene, morala sta plezati tudi brez nahrbtnikov, da sta se prebila skozi snežne zamete, dokler se nista prebila do jugovzhodnega grebena. Tam ju je ujelo močno sneženje, ki ju je peti dan plezanja prisililo v sestop v bazni tabor. V začetku julija sta ob sončnem vzhodu iz tretjega višinskega tabora napadla vrh, ki sta ga dosegla opoldne in uživala v pogledu na bližnji K2. Sestopila sta po liniji vzpona, prespala v tretjem višinskem taboru in se naslednji dan vrnila v bazni tabor. V celotnem, tehnično ne zelo zahtevnem vzponu sta morala v nestabilnem vremenu premagati več kot 4000 višinskih metrov.
Na spletnem portalu ExWeb so objavili kratek intervju s Kenrom Nakadžimo, ki je razkril precej presenetljivo resničnost vrhunskih japonskih alpinistov. Ti so v primerjavi z evropskimi in ameriškimi profesionalci, ki morajo zaradi sponzorskih obveznosti vsak svoj korak in uspeh čim prej objaviti na družbenem omrežju, občutno skromnejši, čeprav njihovi dosežki niso nič manj zavidljivi.
Precej lena alpinista
Nakadžima je povedal, da s Hiraidejem izbirata smeri, ki jih lahko plezata hitro, v alpskem slogu. Hiraide je bolj izkušen, Nakadžima pa močnejši, zato po navadi pleza v vodstvu, medtem ko ga Hiraide opazuje in usmerja od spodaj. Hiraide ima sponzorja, Ishii Sports, japonsko podjetje za športe na prostem in gorniško opremo, Nakadžima pa hodi v službo in si krije stroške alpinističnih vzponov sam. »Vendar najin način gorništva ni predrag in Pakistan je še posebno poceni – več kot za pol cenejši od Nepala ali Tibeta,« pravi Kenro Nakadžima.
Tudi pri treningu si Nakadžima ne more privoščiti kakšnega posebnega režima. »Malo kolesarim in tečem, a nič posebnega. Zagotovo pa s Hiraidejem ne izvajava skupaj posebnega treninga,« pravi japonski alpinist. »Praktično se sploh ne druživa, dokler se ne odpraviva na plezanje v tujino. V resnici sva precej lena v primerjavi s tistimi profesionalnimi športniki, ki ves čas pridno trenirajo. Gorništvo je tako ali drugače večinoma zgolj hoja. Seveda občasno plezam, vendar ne zaradi treningov, ampak za zabavo.«
Na vprašanje, kakšna je gorniška scena na Japonskem, je Nakadžima odgovoril, da Japonci zelo trdo delajo in zato za plezanje nimajo časa. »Večina meni, da gorništvo ni del njihovega sveta. Spoštujejo ga kot disciplino, vendar menijo, da to ni zanje. V marsikateri državi imajo veliko mladih alpinistov, na Japonskem pa jih ni. Nekateri si vseeno zaslužijo pozornost, zlasti Jusuke Sato, Kacutaka Jokojama in Giri-Giri Boys, ki imajo nekaj zelo zanimivih projektov.«
Na vprašanje, kaj je njuna naslednja tarča, je Nakadžima odgovoril, da bosta verjetno prihodnje leto vseeno spet poskušala dobiti dovoljenje za plezanje na Tirič Mir.
