Že v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko smo prakticirali samoupravno odločanje, je bilo ljudem jasno, kako so porazdeljene vloge v procesu odločanja. Javnost je vedela, da v podjetjih delavski sveti bolj ali manj le formalno potrjujejo odločitve, ki so jih pripravljale uprave podjetij z direktorji na čelu. Delavski sveti so sicer imeli pristojnost, da zavrnejo predloge uprav, vendar se to ni dogajalo. Podobno je bilo organizirano tudi politično odločanje na državni ravni.

Upravljalska moč je bila porazdeljena na način, da so odločitve dejansko krojili posamezniki ali skupine, ki so pripravljale predloge odločitev. Razmerje moči na vseh ravneh je bilo podobno odločanju v sistemu predstavniške demokracije. Po osamosvojitvi so v privatiziranih podjetjih sodelovanje zaposlenih pri odločanju nadomestili različni tipi avtokratskega vodenja. Politično odločanje pa je postalo domena vodstev političnih strank, ki so temelj predstavniške demokracije.

Zgodba se nekako ponavlja. Družbena moč je v rokah vodstev političnih strank in gospodarskih elit. Volilci, ki sicer izbirajo politične stranke na oblasti, so odrinjeni od zakonodajnega procesa. Že pred skoraj tristo leti (1726) je na to protislovje opozoril angleški pisatelj Jonathan Swift. V romanu Guliverjeva potovanja je zapisal: »Strankastvo je sinonim za nenačelno zdrahastvo, za uveljavljanje osebnih ambicij in za ravnanje, ki se ne zmeni za splošne interese.« Še danes drži kot pribito.

Kako bi s posvetovalno demokracijo reševali ta problem? Na zelo preprost način. Z različnimi orodji, ki državljanom omogočijo neposredno sodelovanje v procesu oblikovanja odločitev. Potrebujemo le odprt in transparenten proces odločanja ter slučajni izbor (žreb) udeležencev v tem procesu. Bistveni pogoj je, da ljudje lahko neposredno sodelujejo v procesu odločanja že na samem začetku. Tedaj je tudi svoboda izbire možnih rešitev družbenih problemov najvišja. Tedaj, ne pa na koncu s formalnim glasovanjem, se odloča tudi o tem, kako in v kolikšni meri bodo odločitve prispevale k materialni, družbeni in okoljski blaginji ljudi.

In kakšni so obeti? Slabi, skrb zbujajoči. Kot bi vodstva političnih strank nagovarjali k temu, naj se vendar že lotijo medplanetarnih poletov. Ni jasno, ali vodstva političnih strank res ne vedo ničesar o posvetovalni demokraciji ali pa se delajo Francoza. Brez dvoma pa nepopustljivo branijo svoj oblastni monopol. Moje mnenje je, da bi moral vsak slovenski politik absolvirati vsaj knjižno delo nizozemskega antropologa Davida Van Reybroucka z naslovom Proti volitvam. Zakaj? Ker avtor v njem navaja več kot prepričljive argumente v prid posvetovalni demokraciji.

Van Reybrouck pravi, da dobro obveščeni naključno izbrani reprezentant družbe odloča veliko preudarneje kot vsa neobveščena družba. Naša demokracija propada, ker je omejena na volitve. Sistem predstavniške demokracije ne more več dolgo zdržati, če ga ne bomo temeljito popravili. Časa ni več veliko. Kaj še čakamo? Po podatkih svetovnega korupcijskega barometra veljajo politične stranke za najbolj skorumpirane organizacije v svetu. Kakšna je potem uporabnost predstavniške demokracije, v kateri so prav politične stranke temeljna sestavina, lahko ugotovite sami.

Ali niso podatki o nezadržnem kopičenju bogastva (99 odstotkov) v rokah enega odstotka in siromašenju dobrih 7 milijard prebivalcev planeta Zemlja dovolj zgovorni? Ali podatki o socialni neenakosti, zaradi katere umre 450 milijonov ljudi na leto, niso dovolj prepričljiv dokaz, da je v ustroju sveta, torej tudi v naši družbi, nekaj močno narobe?

Janez Krnc, Litija