Vrtički med industrijsko cono Stegne in Vodovodno cesto so le deset minut oddaljeni od prometne Celovške ceste in so lahko dostopni. Za poslovnimi poslopji se vse naokrog razprostirajo polja, v daljavi, v zatišju narave, so pred gozdičkom vrtovi. Nastali so na zemlji, ki so jo pred dobrimi štiridesetimi leti takratni vrtičkarji prekopali, razparcelirali in napeljali cevi za vodo. Danes jih tam na dvajset tisoč kvadratnih metrih v okviru društva vrtičkarjev Hrasti vrtnari sto šestnajst. Zraven njihove parcele vrtnarijo še drugi. Vrtičkarjem vrtnarjenje predstavlja sprostitev in ponovno povezavo z naravo, ki jo v stanovanjih v blokih pogrešajo, prav tako je to tudi prijetna rekreacija.
Vrt zahteva prisotnost
Vrtičke večinoma prevzemajo otroci od staršev, saj imajo prednostno pravico pri najemni pogodbi. Ljudje pa do njih pridejo tudi preko poznanstev in prijateljev. Predsednica društva Hrasti gospa Magda Kete je vrt prevzela od svojega očeta. Pred dvajsetimi leti je postal sestavni del njenega življenja. V društvu vrtičkarjev Hrasti ureja vse administrativne zadeve v zvezi s plačevanjem položnic za vodo in najemnino, organizira sestanke. Za gospo Magdo vrt ni zgolj neprecenljiv vir dobre zelenjave, ampak ji pomeni tudi sprostitev v naravi. »Ni lepšega, ko imaš polna ušesa dijakov in prideš iz šole v ta mir in se popolnoma izoliraš,« se spominja časov, ko je na poljanski gimnaziji še učila zgodovino. Danes je na vrt prišla zgodaj popoldne in bo posadila solato. »Ni nujno, da vedno kaj velikega počneš. Včasih le prideš, malo poklepetaš s sosedi in pogledaš po gredicah. Drugič prideš, kaj posadiš, potem pa zraste ali ne. To je pravi čar vrtičkov. Ni res, da se ne splača. V primerjavi s solato v trgovini je solata z vrta armani.« Opaža, da vrtove večinoma obdelujejo starejši, kar se ji zdi logično, glede na današnje dolge delovnike. »Vrt zahteva prisotnost. Ko sem z dijaki šla na ekskurzije in me tri dni ni bilo na vrtu, se mi je vse zaraslo. Sem plodove pač pobrala malo kasneje. Vrta ne smeš vzeti preresno,« se nasmiha svojim spominom. V okolici svojega vrta pozna vse sosede. Veliko se družijo, z nekaterimi tudi sodelujejo pri obdelavi vrta, si izmenjavajo sadike, mnenja, nasvete. »Včasih je bilo sodelovanja in druženja še bistveno več, pozna se, da je današnja družba bolj individualistično naravnana,« meni strastna vrtičkarica.
Sklepajo se nova prijateljstva
Med polji za Stegnami ima vrtiček že deset let gospa Andreja Mrežar. Delo na vrtu jo navdaja z zadovoljstvom in ji je sploh po izgubi dveh bližnjih oseb v veliko uteho. Svojega življenja si ne predstavlja več brez vrta: »Letos sem bila samo en dan na morju. Brat me je pregovarjal, naj ostanem še kak dan, pa sem mu rekla, da lahko pridem pozimi.« Gospa Dunja Šeme pa se je za vrt odločila, ko je zaključila službovanje v Iskri. Prevzela ga je od ostarelega soseda v bloku. Od takrat je minilo že enajst let in v tem času je na vrtovih spoznala veliko novih prijateljic. Redno se jih druži šest: »Ko vidijo, da nimam dela, pridejo in se pogovarjamo. Nikoli nisi sam, vedno je nekdo nekje.« Včasih na žaru peče bučke, kotlete, pleskavice. »Nikogar od sosedov vrtičkarjev ni treba vabiti, kar sami pridejo. Pojemo zelenjavo z vrta, malo pa se je še dokupi.«
Pozimi se obiskujejo na domovih
Gospod Ilija Majić ob dopoldnevih streže v restavraciji, popoldne pa z ženo prideta na vrt. Obdelujeta tristo petdeset kvadratnih metrov zemlje, za kar v sezoni porabita dve uri na dan. Z ženo si delo razdelita. Ona določi, kje bodo posajene katere rastline, on pa pomaga zemljo prekopati. Gospod Ilija rad goji zelišča in jih občasno nese v kuhinjo v restavracijo, uporabijo jih kot začimbe, prav tako buče, iz njih skuhajo juho. Ker sta na vrtu dva gospodarja, ne gre brez sporov. »Njo moti plevel. Mene ne, saj vem, da če preveč brskaš okrog rastlin, sploh če so mlade, poškoduješ korenine. Rastlina potem potrebuje nekaj časa, da spet začne črpati vodo. Ona bi rada imela asfalt na vrtu,« se pošali. Na vrtu imata občasno v varstvu štiriletno vnukinjo. »Vse jo zanima, vse gredice pretakne. Potem se pa igra, poje maline, jagode, kakšen paradižnik ali papriko.«
Odraščal je na vasi in kot otrok je veliko časa preživel v naravi. Ta potreba se mu je vtisnila v zavest. »Ko sem kot mlad fant prišel iz Bosne v Slovenijo, nisem vedel, kako se vrtnari, niti nisem imel pretirane želje. Šele ko sem se poročil in dobil otroke, sem sčasoma začel obdelovati vrt,« se spominja začetkov. Odkar ne igra več nogometa in košarke, saj so leta naredila svoje, je vrtnarjenje zanj odličen nadomestek rekreacije. S sosedi na vrtu je zelo povezan, družijo se vsak dan. Najbolj družabni so vikendi poleti. Takrat z ženo povabita vso družino in prijatelje na piknik pod leseno uto. Vrtne sosede pa čez zimo tako pogreša, da se v času, ko na vrtovih ni dela, obiskujejo doma.
