V začetku avgusta je petletna Tequila, mantrailing psička reševalka, v iskalni akciji na območju občine Škocjan svojo vodnico Simono Potočar Agrež uspešno pripeljala do pogrešanega gospoda. Psička je odlično opravila z deset ur staro in poldrugi kilometer dolgo sledjo za pogrešanim, ki je bil kasneje predan v zdravniško oskrbo. Tequila in njena vodnica sta eden izmed prvih operativnih mantrailing reševalnih parov v Sloveniji in prvi mantrailing par z neposredno najdbo pogrešane osebe.
Pes išče sled točno določenega človeka
Mantrailing je tehnika iskanja, ko pes v nekem okolju išče specifičen vonj točno določene osebe in se na podlagi prepoznave tega vonja premika po prehojeni poti te osebe. Pse, ki jih običajno vidimo v reševalnih akcijah iskanja pogrešanih bodisi v naravi bodisi pod ruševinami ali v snežni plazovini, so klasični reševalni psi, ki iščejo katerikoli človeški vonj, pojasnjuje Agreževa. Iskalne akcije v Sloveniji največkrat potekajo zunaj urbanih naselij, v gozdovih, naravi, kjer mora pes nakazati kateregakoli človeka, in to je lahko bodisi pogrešana oseba bodisi denimo gobar, ki se je v času iskanja slučajno znašel na lokaciji. »Pri mantrailingu pa pes najprej povoha neki predmet iskane osebe, nato pa poišče sled tega človeka in ji sledi, četudi je tam še kopica vonjev drugih oseb.«
Potočar-Agreževa, soustanoviteljica Kinološkega društva za iskanje, zaščito in reševanje (KD Izar), ki deluje pod okriljem Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije, se z reševalimi psi ukvarja dvanajst let, s tehniko mantrailinga pa se je spoznala pred dobrimi štirimi leti. Izobraževala se je v Avstriji, kjer ima še vedno svojo mentorico. Je ena prvih trenerk mantrailinga pri nas. »Treningi potekajo z ogromno motivacije. Pes začne razumevati in povezovati, da predmet, ki mu ga damo povohati, sled in človek, ki ga na koncu najde, dišijo enako in da vse troje rezultira v neki fantastični nagradi, bodisi igrači bodisi hrani ali pa obojem.«
Večinoma lovske pasme
Lovske pasme pri mantrailingu absolutno prednjačijo, a kot pravi Potočar-Agreževa, ima na treningih tudi čudovite mešančke iz zavetišč, pa tudi pasme, ki jih v osnovi sploh ne bi namenili sledenju človeškemu vonju. »Vendar imajo silno zavzete vodnike, ki ogromno časa posvečajo treningu. Torej se da delati tudi s takimi psi. Traja pa nekaj let, da pripraviš dobrega reševalnega psa, pa še takrat ni zagotovila, da bo uspelo, kajti potrebno je res ogromno predanosti in odrekanja.«
Nemška kratkodlaka ptičarka Tequila, za zdaj edina mantrailing psička na območju Posavja, Dolenjske in Bele krajine, je v Simonin dom, kjer danes domuje pet psov, med njimi upokojeni reševalni pes Oto in najmlajša psička pripravnica Pink, prišla pri štirih mesecih. Treninge ima trikrat na teden, trajali pa bodo vse do zadnjega »delovnega« dne. »Sprva smo nameravali Tequilo izuriti za klasičnega reševalnega psa. Nato pa sva se pred dobrimi štirimi leti s kolegom udeležila seminarja pri Maji Golob, ki velja za začetnico mantrailinga v Sloveniji. Tam sva se oba navdušila za mantrailing, kajti kot dolgoletna operativca sva zelo dobro poznala težave, ki se pojavljajo na terenu pri iskalnih akcijah, zlasti ko je bilo treba preiskati ogromna območja. Če pa mantrailing psička na nekem terenu vsaj nakaže smer gibanja, lahko vsaj za polovico zmanjšamo območje iskanja.«
Deset iskalnih akcij na leto
Potočar-Agreževa s svojimi psi opravi okoli deset iskalnih akcij na leto, večinoma na območju Posavja, Dolenjske in Bele krajine. »Aktivirani smo preko regijskega centra za obveščanje. Če smo blizu doma, imava z možem izvoz v petnajstih minutah.« Kot pravi, želi prispevati k delu z reševalnimi psi v Sloveniji. »Moja želja je, da bi v nekaj letih imela vsaka enota oziroma regija v Sloveniji po dva mantrailing psa. Kar nekaj mojih tečajnikov se počasi usmerja v reševalske vode in držim pesti, da jim uspe. Zelo se veselim obdobja čez kakšnih deset let, ko bo najbrž mantrailing psov pri nas veliko več in bomo imeli na terenu dva ali tri izurjene pse, ki se bodo lahko med seboj potrjevali ali pa tudi menjavali, kajti mantrailing je zelo zahtevna in naporna disciplina.«
Potočar-Agreževa trenira vodnike in pse tako za reševanje kot za mantrailing, pa tudi take, ki želijo mantrailing usvojiti kot hobi. »Takšna dejavnost je zelo dobra zaposlitev za pasji nos, psa pri tem tudi kakovostno utrudiš. Desetkilometrski tek psa manj utrudi kot polurni trening mantrailinga.«
