Kdaj sta prvič začutila, da je njuna ljubezen zašla na stranpot? Najbrž je tako, da sta si dolgo zatiskala oči v upanju na srečen izid – vse hudo bo minilo, kot pomladni prehlad. A kdor bolezni ne zdravi pravočasno, se mu zavleče v kosti. In se na njo privadi.
Generacija naših staršev, rojena v času druge svetovne vojne, je bila vzgojena v krščanskem duhu. Družina je bila najbolj pomembna vrednota, skorajda relikvija, in vse je bilo treba narediti, da se ta institucija ohrani. Formalno se tudi je, a vprašanje je, za kakšno ceno. Skupno življenje je velik izziv, ki postavlja na preizkušnjo čustva, ego in moč prilagajanja. Žena in mož sta imela vsak svojo vlogo in vse je bilo dobro, dokler sta jo bila pripravljena igrati. Ljubezen je bila olajševalna okoliščina, zaradi katere se je dalo, vsaj nekaj časa, spregledati majhna nesoglasja in spodrsljaje. Teh ni manjkalo ne na eni ne na drugi strani. Življenje je pogosto bolj komplicirano, kot si želimo, sami pa najraje iščemo enostavne in priročne rešitve. Veliko modrosti in dobre volje je treba, da se med dvema, po ohlajanju začetne čustvene vneme, ohrani trajno medsebojno spoštovanje. Družba, še posebej cerkev, je obsojala tiste, ki svoje družine niso znali ohraniti, in ljudje so vztrajali v družinskem jarmu za vsako ceno. Ob tem so partnerji in otroci hudo trpeli. Nekateri pa hudih psihičnih in fizičnih pritiskov niso mogli vzdržati: pogumni so zvezi naredili konec, drugim pa so popustili vsi varovalni ventili in so nesrečno končali v črni kroniki.
Mladi nočejo posnemati staršev
Tudi danes je družina cenjena vrednota, a mladi nanjo ne gledajo več idealistično. Poučeni z izkušnjami staršev niso pripravljeni iti skozi isto kalvarijo in v zakonsko življenje vstopajo previdno. Celo boječe. Pravzaprav se vsi raje zabavajo in se »imajo fajn«, ljubijo in ostajajo svobodni, vsaj navidezno. Pozabljajo pa, da pri tridesetih še jedo starševski kruh, uporabljajo starševsko elektriko in bežijo od odgovornosti za svoje lastno življenje. Ostajajo otroci, ki se bojijo odrasti. Mnogi se niti ne zavedajo, kako dolgoročne in usodne so posledice otroštva: od staršev nezavedno sprejemamo vzorce obnašanja, moralne vrednote, prepričanja in strahove. Vzgoja je, tako kot šolstvo, vedno izpostavljena kritikam in spremembam, a čarobne formule, ki bi veljala za vse in vselej, ni. Knjižni trg je preplavila strokovna literatura o čustveni inteligenci, o pravilni vzgoji, o odnosu med starši in otroki… Koristno za tiste, ki niso imeli sreče, da bi bili deležni zdrave vzgoje. Zdrave v smislu pravšnje čustvene in osebnostne podpore, ki nima nič skupnega z razvajanjem. Avtoriteta ima pogosto negativen prizvok, a otrok, ki odrašča, jo potrebuje. Starši so naši prvi vzorniki: ljubimo jih brezpogojno in od njih pričakujemo, da nam pokažejo mejo med dobrim in slabim. Pravila, ki veljajo za otroke, veljajo toliko časa, dokler jih spoštujejo tudi odrasli. Izmikanje v stilu: »Meni je dovoljeno, tebi pa ne!« je neodgovorno in vnaša dvom o avtoriteti, ki hoče biti nezmotljiva. Nedoslednost pri vzgoji, prevelika popustljivost ali zatiranje, vse to ima za otroke enake posledice.
Mateja: Z mamo se nisva nikoli dobro razumeli. Bila sem najstarejša od treh otrok in sem že pri desetih letih morala kuhati kosilo. Drugače je bilo vse narobe in sem bila kaznovana. Najpogosteje tako, da se je mama v igranih histeričnih napadih delala, da bo umrla, zaradi mene. Imela sem strašen občutek krivde, vse dokler nisem toliko odrasla, da sem razumela, da me s tem samo izsiljuje. Očeta sem imela rada, a se je pri vzgoji držal nekako postrani, kot da se ga to ne tiče. Bala sem se, da bom tudi sama imela hčerko, prepričana sem bila, da se ne bi razumeli. Na srečo imam fantka, a se vsake toliko časa ujamem v past iz otroštva, ko skozi moja usta govori mama: ti tega nisi sposoben, slučajno ti je uspelo in podobne neumnosti, zaradi katerih sem nekoč tako trpela. Tega osovraženega vzorca me je zares groza.
Katera ljubezen je prava: moja ali tvoja?
Ljubezen je edino zavetišče, ki nas brani pred egoizmom in osamljenostjo. A ljubezen ni čarobna paličica, ki bi z lahkoto rešila probleme med partnerjema. Nakopičene zamere, zamolčane krivice, občutki manjvrednosti in poniževanja – vse to pelje v frustriranost, ki čez čas zaduši še tako močna čustva.
Tadej: Žena mi očita, da samo sedim pred računalnikom in lenarim. Ona bi rada potovala, se zabavala, uživala življenje. Po drugi strani pa so tukaj še otroci: treba jih je voziti na prostočasne dejavnosti, delati naloge, iti po nakupih… Po pravici povedano – ob koncu tedna sem tako utrujen, da mi je vsako premikanje odveč. Zadnje čase se sploh ne pogovarjava. Za kakšne nežnosti pa ni več niti prave volje niti priložnosti. Otroka čutita najino negotovost in zadrego, mnogokrat to izkoriščata, a ne vem, kaj naj naredim. Morda se bodo stvari uredile same, a to je najbrž slepo upanje.
Najpogosteje je problem v ljubezni sami – oziroma v tem, kako jo ljudje dojemamo. Nekomu sta skrajna požrtvovalnost in odpovedovanje simbol nesebične ljubezni, drugi od nje pričakujejo nasprotno – popolno svobodo in avtonomnost obeh v zvezi. Meja med vdanostjo in brezobzirnostjo je ostra in dobro vidna. Od partnerja pogosto pričakujemo preveč: da se bo zaradi življenja v dvoje spremenil in prilagodil. Nam. In če to pričakujeta oba, si nazadnje samo zamenjata vlogi. Partner/ka ni dobro ukrojena srajca, ki se nam bo podala kot ulita. Tuja čustva in reakcije gledamo skozi svoja očala, od tod nerazumevanje, jeza, ljubosumje. Nasveti okolice, naj bodo še tako dobronamerni, niso kaj prida koristni, če partnerja sama ne znata uskladiti svojih želja.
Danes so ločitve pogoste in ljudje neutrudno iščejo »idealnega« partnerja, s katerim bi bili srečni. Za vedno. Ker nismo pripravljeni na kompromise, se odločamo po načelu: vse ali nič. Žal je rezultat pogosto takšen, kakršnega si najmanj želimo – nikakršen. Osamljenost je za kratek čas lahko pozabljena – trg ponuja tisoč in en način za preganjanje dolgčasa, vsak se lahko zabava in uživa v kratkih avanturah. Ljudje postajajo samozadostni, nevezanost jim ponuja več svobode in samouresničitve kot življenje v paru. Nič več se ne zgražamo nad homoseksualnimi pari, umetnimi oploditvami, nadomestnimi materami – smo na pragu obdobja »demokracije ljubezni« ali vzpona androginosti?
V grški mitologiji so bili androgini bitja, iz katerih so nastali ljudje. Imeli so dve glavi, štiri roke in noge. Bili so tako popolni in močni, da so začeli groziti samim bogovom. Ko je njihovo namero odkril vrhovni bog, se je odločil, da jih bo pobil, vendar bi bogovi ostali brez svoje hrane ambrozije, ki so jo pripravljali androgini. Zato se je Apolon domislil, da bi jih prepolovili in s tem oslabili njihovo moč. Tako so v mitu s prepolovitvijo dvospolnikov, androginov, nastali ljudje: andros – moški in ginos – ženska. Tukaj nastopi težava. Namesto da bi še naprej pripravljali ambrozijo, so novonastala bitja nenehno iskala svojo »drugo polovico«. Spomin na prvobitno stanje popolne enosti je ostal. Ta pojav so bogovi poimenovali ljubezen, ljudem pa so podelili spolne organe, da bi se vsaj v trenutkih seksualne združenosti počutili kot eno.
Psihologi menijo, da smo na pragu obdobja hedonizma in narcisoidnosti, ki v prvi plan postavlja željo po užitkih, sebičnost in samozadostnost. Kdo ve, morda je to odgovor nove generacije na idealno podobo družine, tako čislane, a redko dosegljive. Od ljubezni nihče več ne pričakuje nemogočega, upanje na zadnji čudež pa še živi: da bi iskalci ljubezni našli varno pot med čermi sanj in resničnosti.
MIOMIRA ŠEGINA
