Njegove očitke, namenjene ZZZS, v celoti zavračamo kot neutemeljene in zavajajoče ter obenem opozarjamo na pomembna javna pooblastila zdravniške zbornice in drugih zdravniških organizacij v sistemu, ki še niso bila predmet revizije računskega sodišča, tako kot to velja za ZZZS, ki ga računsko sodišče revidira vsako leto.
G. Kos vidi »samo v segmentu stroški za bolniške odsotnosti toliko denarja v rezervi, da zlahka pokrije vse stroške za zdravstvene storitve, ki bi skrajšale čakalne dobe«. Namesto da g. Kos pojav bolniških odsotnosti pojmuje kot izključno finančno vprašanje, mu svetujemo, da se seznani z obsežno analizo s predlogi ukrepov, ki sta jih upravni odbor in skupščina ZZZS v zvezi s tem obravnavala že lani spomladi in s katerimi sta opozorila (tudi prek tiskovne konference), da gre za vsedružbeni problem, ki terja ukrepanje v vseh segmentih družbe in na ravni celotne države. Poleg tega o bolniških odsotnostih odločajo izključno zdravniki. Izdatki za bolniške odsotnosti namreč naraščajo predvsem zaradi povečevanja števila delavcev in višine plač (pozitivna posledica gospodarske rasti), povišanja starosti delavcev (negativni demografski dejavnik), podaljšanja delovne dobe (posledica pokojninske reforme) ter časovno neomejenega trajanja bolniških odsotnosti in neomejene višine izplačanega bolniškega nadomestila, ki je tudi bistveno višje od invalidske pokojnine (veljavna zdravstvena in pokojninska zakonodaja)… Za obvladovanje bolniških odsotnosti je zato potrebno ukrepanje na različnih ravneh družbe in tudi medsektorsko ter sistemsko ukrepanje, zato je razmišljanje g. Kosa neverjetno naivno in za delavce celo nevarno, saj predvidevamo, da bi g. Kos prenehal delavcem izplačevati bolniško nadomestilo in ta denar raje usmeril v financiranje dodatnih zdravstvenih storitev za skrajševanje čakalnih dob.
Drugi večji očitek generalnega sekretarja zdravniške zbornice se nanaša prav na obvladovanje čakalnih dob v zdravstvu. Tudi pri tem ponuja hitro in enostavno rešitev s čarobno paličico: dodatnim denarjem. Najprej moramo zanikati njegov izmišljen primer, da mora radiolog pri izvajanju radiološke diagnostike sprejemati le bolnike z rakom, tiste s sumom obolelosti za pljučnico pa zavrniti. ZZZS namreč plačuje izvajalcem vse storitve radiološke diagnostike po dejanski realizaciji, torej količinsko neomejeno. Seznam zdravstvenih storitev in dejavnosti, ki jih ZZZS plačuje na tak način, se vsako leto širi in trenutno obsega že več kot 50 storitev oziroma dejavnosti. G. Kosu predlagamo, da si ta seznam ogleda v prilogi III Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2019. Tudi očitek, da nekaterih storitev ZZZS ne plača v celoti, temveč v omejenem obsegu, vedno bolj izgublja stik z realnostjo. ZZZS se namreč vedno bolj sooča s primeri, ko bolnišnicam in drugim izvajalcem zaradi pomanjkanja kadrov, opreme ali prostorov ne uspe izvesti pogodbeno dogovorjenega programa. Nekatere bolnišnice so se zato morale celo zanašati na pomoč hrvaških anasteziologov, urologov… V letu 2017 je bilo tako za skrajševanje čakalnih dob v okviru t. i. enkratnega dodatnega programa namenjenih 25,6 milijona evrov, zaradi le 60-odstotne realizacije tega programa pa je bilo izplačanih le 15,2 milijona evrov. V letu 2018 je bilo za programe skrajšanja čakalnih dob namenjenih 58 milijonov evrov, vendar je bilo zaradi nedoseganja plana izvajalcem izplačanih 42 milijonov evrov. Čakalne dobe so torej vedno manj odraz pomanjkanja finančnih sredstev in vedno bolj odraz pomanjkanja zadostnih kadrovskih virov. In prav na tem področju bi pričakovali učinkovitejše izvajanje javnih pooblastil zdravniške zbornice in zdravniških organizacij. Pomanjkanje zdravnikov v nekaterih specialnostih je namreč tudi posledica napačne politike specializacij in načrtovanja vpisa na medicinsko fakulteto. Prav zaradi kadrovskega pomanjkanja bi pričakovali, da se bodo zdravniške organizacije dejavneje lotile pojava nepotrebnih storitev v zdravstvu (angleško »waste in health care«), velike nadloge sodobne medicine, ki ji je OECD posvetila pozornost z izdajo številnih poročil s pregledom po posameznih državah in medicinskih specialnostih. Na Nizozemskem in v ZDA, kjer je vzpostavljen učinkovit nadzor nad kakovostjo in varnostjo dela zdravnikov ter zdravstvenih delavcev, namreč ocenjujejo, da je okoli 20 odstotkov izdatkov posledica nepotrebnih storitev.
Glede na vse navedeno prispevek g. Kosa ocenjujemo kot izrazito enostranskega, ki žal le dodatno spodbuja nestrpnost med deležniki v zdravstvu. V kompleksnem zdravstvenem sistemu pa je napredek mogoč le tako, da vsak deležnik v zdravstvu in družbi učinkovito izvaja svoje naloge, ter odvisen od uspešnosti sodelovanja med posameznimi deležniki.
DAMJAN KOS,Sektor za informiranje in odnose z javnostmi ZZZS