Smučarske sanje mladih Afganistancev

Gore osrednje afganistanske province, ki je širši javnosti znana predvsem po tem, da so tam stali kipi Bude, ki so jih razstrelili talibani, niso ravno priljubljen cilj množičnega turizma. Kljub temu vanje zanese kakšne čudake, ki se spuščajo po zasneženih pobočjih gore Koh-i-Baba. Pred desetimi leti se je tam znašel neki Italijan, ki sta ga Husaini in Farhang prosila, naj ju nauči smučati. »Ljudje so mislili, da sta znorela,« o tistih časih, ko Afganistanci še sploh niso slišali za smuči, pripoveduje Husainijeva mati. A najstnika se nista ozirala na to, kaj so ljudje govorili o njima, zagrabila ju je smučarska strast. Dve leti kasneje je provinco Bamyan obiskal švicarski novinar Christoph Zürcher, ki je med domačine delil smuči in prirejal smučarske tekme ter ob tem spoznal tudi omenjena mladeniča. Skupaj so ugotovili, da na zimskih olimpijskih igrah Afganistanci še niso sodelovali, ter sklenili, da je treba to spremeniti. Zürcher je s pomočjo svojih prijateljev denarno podprl afganistanska smučarja in jima omogočil, da sta štiri leta lahko trenirala smučanje v Švici. Leta 2014 je Bamyan obiskal fotoreporter Daniel Ettner in se odločil, da bo o obeh mladih smučarjih posnel dokumentarni film. Ettner je štiri leta spremljal treninge obeh Afganistancev in njuno življenjsko pot, ob tem nastali dokumentarni film, ki je zdaj na ogled, pa ni le portret dveh smučarskih navdušencev, temveč tudi njune domovine in njene težke usode. Husainiju in Farhangu se na koncu sicer ni uspelo uvrstiti na zimske olimpijske igre v Pjongčangu in sta se vrnila domov. A danes tudi po njuni zaslugi v Afganistanu smuča že več sto deklet in fantov, imajo pa že tudi prvo žičnico.