Obrazi nevladnikov: Zdenka Katkič, Društvo Šola za zdravje – »Pa če je pol metra snega … Telovadimo!«

Ovire so v glavi

»Kot otrok sem bila deset let članica TVD Partizan Narodni dom v Ljubljani. Navadila sem se, da vsaj dvakrat na teden migam. Moje prve zaposlitve so bile v večjih podjetjih v javnem sektorju, kjer so imeli za zaposlene organizirano brezplačno vadbo. Igrala sem odbojko, pingpong, streljala. Ko pa sem presedlala v zasebni sektor, tega ni bilo več. Vse organizirane vadbe na trgu so bile plačljive, pa še pozno zvečer, da po njih nisem mogla spati. Ves dan v službi, potem pa še zvečer v neki smrdljivi telovadnici … Ne! Jaz sem hotela dihati!« svojo zgodbo začne Zdenka Katkič.

Povsem po naključju je slišala za metodo 1000 gibov – šola za zdravje dr. Nikolaja Grishina in se navdušila. Čeprav ni jutranji tip, jo je pritegnila zamisel, da bi svoj dan začela s telovadbo na svežem zraku.

»Ravno sem se preselila v Domžale. Nagovorila sem nekaj domačink in res smo decembra 2008 začele telovaditi ob Kamniški Bistrici. Nato pa … Kar naenkrat so k nam iz različnih krajev začeli hoditi ljudje, ki so spraševali, ali lahko še njih naučim pravih gibov. Kot bi mignil, sem vodila deset skupin. Pa sem se začela spraševati: kako to? Tu smo, na gmajni ob vodi, kjer nas nihče ne vidi. Nikjer ne delamo reklame. Nikjer nismo zabeleženi. Kako je možno, da se glas o nas tako hitro širi? Še več! Zunaj je bila zima, pol metra snega, ob pol osmih zjutraj še poltema in minus dvanajst stopinj – pa so ljudje kar prihajali! Množično! In telovadili! Takrat sem spoznala, da sneg ni ovira. Ovire so v glavi!«

Ni trajalo dolgo, ko je o njih nastal članek v lokalni domžalski reviji Slamnik. Prišli so jih pogledat ljudje z domžalske občine in začeli zastavljati vprašanja, ali so kje registrirani in kako in zakaj ne. »In mi pravimo, ne, ne, nič registrirani, mi to počnemo sami zase! Vsi udeleženci okoli mene so bili upokojenci, nihče ni imel interesa, da bi kaj ustanavljal, jaz pa tudi nisem imela nikakršnega pojma o tem. Da nevladni sektor zaposluje? Še sanjalo se mi ni!« med smehom razlaga Zdenka Katkič. »Nato pa sem le začela gledati naokoli in, hja, to je tako, kot da začneš odpirati novo podjetje. Nimaš pojma, nimaš denarja! Pa znova: splet okoliščin. Pojavili so se ljudje, ki so mi pomagali, pa ravno takrat sta se pri nas vzpostavila CNVOS in regijsko središče, pa sem začela hoditi na njihove seminarje in predavanja, ker so bila vsa brezplačna … Tako sem na našo telovadbo začela gledati kot na projekt, registrirali smo društvo in: akcija!«

»Kamorkoli so me poklicali, sem šla«

»Prva štiri leta je šlo vse od ust do ust. Ta tega pozna, ta je onega videl. Nismo imeli literature, le od časa do časa nam je dr. Grishin izvedel kakšno brezplačno predavanje … Jaz pa sem se kar vozila naokoli. Kamorkoli so me poklicali, sem šla. Vse na lastne stroške. S tisto neomajno začetno vizijo. Delala sem v gostinstvu kot negostinski kader in sem lahko prišla v pisarno kasneje, saj ni bilo nujno, da sem tam od jutra. Imela sem srečo, ob navadni službi se česa takšnega ne bi mogla iti. No, zdaj pa bo ravno tri leta, odkar sem v Šoli za zdravje zaposlena za osem ur – moje delo financira Ministrstvo za zdravje,« razlaga Zdenka Katkič.

Finančna podpora Ministrstva za zdravje je društvu omogočila, da se organizira sistemsko. Vsak dan se rojevajo nove skupine - v vseh kotičkih Slovenije. »Vadba poteka na javnih površinah. Vsaka lokalna skupina mora sama najti primeren prostor ter zbobnati skupaj ljudi. Delujemo po principu 'skupine delajo skupine'. Ko se v nekem kraju pojavi interes, poiščemo skupino, ki je tistemu kraju najbližja. Stara skupina se sreča z novo in jo nekaj tednov podpira – skupaj telovadijo, se spodbujajo. Vadbo vodijo prostovoljci, za katere v društvu poskrbimo, da vaje izvajajo pravilno. V ta namen izvajamo strokovna usposabljanja, samo v septembru imamo tri: v Domžalah, Novem mestu in Slovenj Gradcu. Z usposabljanji vsako leto dvakrat obkrožimo Slovenijo, načrtno obiščemo vse regije.«

Včasih jim v kakšni majhni lokalni skupnosti rečejo, da je kraj s Šolo zdravja znova zaživel. »Naši prostovoljci ogromno dajo svojemu kraju,« pravi Zdenka Katkič. Zaradi jutranje ure se skupinam najpogosteje pridružijo upokojenci, 99 odstotkov članov je starejših od šestdeset let. Mnogi prihajajo zaradi druženja. »Veliko skupin letos praznuje 10. obletnico. Pa greš na praznovanje, vidiš te ljudi in ugotoviš, da se sploh ne starajo! Vsi so fit, zadovoljni, srečni, pa tudi medsebojno povezani! In ko hodimo po šolah, po podjetjih … Mlajši vidijo starejše, kako telovadijo, kako so veliko bolj gibčni od njih! In že pride dobra volja, motivacija. To se kar naleze!«