Letošnji blejski forum si bomo zapomnili po mnogo že slišanega, po preveč panelistih in premalo razpravljalcih, po vsebinsko in pojavno medlih nastopih naših politikov, po nadaljevanju tradicije zunanjepolitičnih pahorizmov ter nerodnem odnosu s Hrvaško. Vseeno je verjetno vsak udeleženec z njega odnesel vsaj kakšen takšen utrinek. Moj letošnji je bila misel estonskega zgodovinarja na panelu o prihodnosti Nata, Svena Sakkova, ki je ugotovil, da se je zavezništvo znašlo v stanju, da ga samo en tvit loči od razpustitve. Čeprav se mi je zdela to odlična iztočnica za celotno razpravo, pa so jo ostali panelisti preslišali in ostali na varnih izhodiščih apologetike, verovanja v pozitivni razplet ter slovenskega »prispevka« k Natovemu zdravju. Glede na veliko število tem so imeli paneli skopo odmerjen čas, brez možnosti podaljškov. To je pripeljalo v situacijo, da razprave praktično ni bilo ali pa je bila zelo omejena, čeprav je dodana vrednost takega foruma ravno možnost raznolike interakcije in razprave.
Naši politiki na BSF tudi po štirinajstih letih še vedno nastopajo po formuli prišel-povedal-odšel. Nastopa zgolj vrh vladajoče politike (predsednik države, predsednik vlade, zunanji in obrambni minister pa še kateri od drugih ministrov in državnih sekretarjev), opozicija na forumu ne sodeluje, niti se ga ne udeležuje, kar je že samo po sebi skregano z njegovo osnovno opredelitvijo. Naši politiki po vseh teh letih še vedno ne razumejo, da ko oni govorijo »jaz« in »moje«, to v resnici pomeni isto, kot ko v uradnih telesih Evropske unije, Nata in drugih multilateralnih organizacijah in strukturah govorijo o »Republiki Sloveniji« in » slovenskem«. Nastop zunanjega ministra Cerarja na uvodnem panelu Multilateralizem na razpotju je bil medel in z občasnim »škiljenjem« v pripravljene papirje neprepričljiv. To je bilo še posebej očitno v primerjavi z nastopom njegovega turškega kolega Mevluta Cavusogluja na istem panelu, ki je z govorico telesa in retoriko odločno, prepričljivo in duhovito predstavil in branil turška stališča ter poglede, čeprav je ves čas govoril v prvi osebi ednine. Tudi nastop obrambnega ministra Erjavca na panelu o prihodnosti Nata je izzvenel birokratsko bledo, kot da govori na zasedanju Natovega ministrskega sveta. Ministra s tolikšno kilometrino je na podiju zasenčila Radmila Shekerinska, namestnica premierja in obrambna ministrica Severne Makedonije, ki šele vstopa v Nato. Premier Šarec je bil v svojem uvodnem nastopu korekten, povedal je vse prave stvari, vendar bi pričakovali, da bo njegov nastop (tudi glede na njegovo osebno profesijo) vseeno bolj prilagojen atmosferi foruma in ne ponovitev bruseljskih nastopov.
Predsednik Borut Pahor je ostal zvest svoji tradiciji, da ne izpusti priložnosti, da se pojavi na začetku foruma in spusti kakšnega od svojih pahorizmov, zaradi katerih se tuji politiki praskajo po glavi, domači z njimi zmajujejo in gledajo v tla, mediji pa imajo novo kost za glodanje. Morda bi morala biti glavna novica o tem delu foruma njegovo kotalkanje z estonsko kolegico, predsednico Kersti Kaljulaid, po dežju okrog blejskega jezera. Res simpatična sta na instagramu, vendar pa je bila v uvodnem pogovoru predsednikov situacija obrnjena. Estonka je našega predsednika povsem zasenčila, on pa je, kot že mnogokrat do sedaj, z diplomatskim faux pasom razjezil prisotnega turškega zunanjega ministra. Bilo ga je razumeti, kot da se Slovenija zavzema, da Turčija namesto članstva v Evropski uniji dobi zgolj »posebni status«. Cavusoglu je na to pikro pripomnil, da ne ve, da bi prišlo do spremembe slovenske politike, saj se je še lani uradno zavzemala za članstvo Turčije v EU. Verjetno sta to potem na srečanju z našim ministrom razčistila v smislu »saj poznate našega predsednika…«
Hrvatje z blejskim forumom nimajo posebne sreče. Ne vemo prav dobro, saj o tem mediji zelo obskurno poročajo, kako gre našim politikom na podobnem hrvaškem Dubrovniškem forumu. Na Bledu eno leto vsa slovenska politika brenči o »spoštovanju mednarodnega prava«, misleč na arbitražni sporazum s Hrvaško, drugo leto pa se slovenski ministri kot gostitelji neformalno (kako drugače pa naj bo na forumu?) srečujejo z vsemi kolegi, razen – s hrvaškim ministrom. Kljub takšni slabi karmi in nedavnim zapletom je novi hrvaški zunanji minister Gordan Grlić Radman prišel na Bled in na panelu o nalogah nove komisije predstavil prednostne naloge prihajajočega hrvaškega predsedovanja EU. V napadih medijev se je simpatično trudil s slovenščino in kljub temu da Cerar ni imel časa, da gresta skupaj vsaj na blejsko kremno rezino, korektno opravil svojo nalogo.
Ne vem, ali je slovenska politika in diplomacija s tem hotela pokazati svojo odločnost ali načelnost. Če je bil njen cilj to, potem bi to morala storiti tako, da ministra ne bi povabila na Bled. Tako pa je delovala zgolj nekulturno in nediplomatsko. Razkazovanje mišic tam, kjer je treba razkazovati pamet ter takt. Še en žalosten primer neprimernega izkoriščanja Blejskega strateškega foruma. Prej zapiranja kot odpiranja strateškega okna v svet in v svojo neposredno soseščino.
