Vse več govorimo o ukrepih, s katerimi naj bi prebivalci planeta preprečili ekološko katastrofo (ali njeno nadaljevanje). Posamezniki se še vedno učijo pravilno reciklirati, zavedajo se okoljske škode, ki jo prinaša čezmerno prehranjevanje z živalskimi izdelki, v razvitejših državah osebni avtomobil že dolgo ni več statusni simbol.
Najvišje davke okolje plačuje zaradi industrije, prometa in kmetijstva. V gospodarskih panogah, brez katerih si je življenje težko predstavljati, smo priča uporabi tehnik prilagajanja ali modernizacije, ki si prizadevajo za ohranitev naravnih danosti, in uporabi tehnik, bolje rečeno taktik, ki zaradi hlastanja po dobičku vedno najdejo načine, ki za sabo puščajo opustošeno naravo. Vsekakor sem ne moremo šteti članov britanske Nacionalne zveze kmetovalcev (The National Farmers' Union – NFU), ki so si zastavili cilj, da do leta 2040 na Otoku kmetijska dejavnost doseže stopnjo ničelne emisije toplogrednih plinov.
Metode ničelne tolerance
Negativne posledice za okolje, ki jih ustvarja kmetijstvo, so toplogredni plini. Metan nastaja v prebavilih domačih živali in pri skladiščenju živinskih gnojil, pri katerem nastaja tudi didušikov oksid, ogljikov dioksid pa v kmetijstvu nastaja zaradi rabe fosilnih goriv in pri proizvodnji mineralnih gnojil. V Veliki Britaniji toplogredni plini predstavljajo devet odstotkov škodljivih emisij. Kakšne so torej inovacije, s katerimi kmetje iz NFU napovedujejo njihovo izničenje?
Znanstveniki iz Wiltshira, okrožja v jugozahodni Angliji, razvijajo majhnega robota, delujočega na baterije, ki ima potencial, da nadomesti uporabo traktorjev. Ti za delovanje uporabljajo plinsko olje, ki je ob izgorevanju velik vir izpusta ogljikovega dioksida. Umetna inteligenca zna posejati semena, prepozna plevel, obdelovalne površine pa z gnojili poškropi na pravih mestih in ne vsepovprek.
Druga visokotehnološka naprava, za katere uporabo se zavzemajo kmetje iz britanske organizacije, so letalniki, za katere se tudi sicer zdi, da bodo kmalu postali neizbežen spremljevalec vsakdana. Na njivah so jih kmetje začeli uporabljati, da bi zmanjšali gnojenje z dušikovimi gnojili. Ta se uporabljajo za poljščine, sadje, hmelj, cvetje, oljke ter druge vrtnine in zelenjavo. Dušikova gnojila hitro in dobro učinkujejo na rastline, vendar tla zaradi njih postanejo revna z organsko snovjo in živimi organizmi. Poleg tega dušikova gnojila vsebujejo škodljive snovi, ki zaidejo tudi v človeško prehrano. Letalniki so programirani tako, da uporabo takih gnojil znatno zmanjšajo, saj podobno kot roboti gnojilo nanesejo le na majhno površino in v optimalnem času.
Sajenja dreves ne obujajo le v kmetijstvu, kjer se, tako kot v urbanem okolju, obnese izredno ugodno. Drevesa na pašnikih živalim poleti dajejo senco, pozimi pa jih varujejo pred vetrom, zato lahko več časa preživijo na prostem. Korenine dreves so koristne tudi za tla, saj preprečujejo erozijo. Drevesa poleg tega, da proizvajajo kisik, na kmetijske površine vnašajo biološko raznovrstnost. Medtem ko živali preživijo več časa na pašnikih, se zmanjša tudi uporaba soje. Soja je priljubljeno hlevsko krmilo, ki pa na globalni ravni kot krma prihaja iz Južne Amerike, kjer so za njeno kultivacijo posekali širna območja gozdov. Posledice deforestacije so nam zdaj že dobro znane.
Že omenjeni presežek metana je ena največjih težav v kmetijstvu oziroma pri živinoreji. Pri NFU menijo, da je metan iz živalskega gnoja najbolje uporabiti za proizvodnjo električne energije. Rešitve, ki jih angleški kmetje predlagajo, seveda niso idealne, a ukrepov za zmanjševanje toplogrednih plinov vsaj ne puščajo na papirju.
