Na čigavem zelniku je zrasel drugi blok?

Pritiskanje gumbov na komandni plošči se je v černobilski nuklearki končalo s popolno polomijo, čeprav so se tam s stikali »igrali« dobro usposobljeni jedrski inženirji. Domnevamo lahko, da je pri fotografiranju Šarca šlo za inscenirano pritiskanje na gumbe jedrske elektrarne, saj je kaj takega v resnici povsem nedopustno. Predvsem pa tega ne bi smel negibno opazovati Rožman, ki je osebno odgovoren za varnost v nuklearki in česa takega nikoli ne bi smel dovoliti. Če pa je šlo samo za gledališko uprizoritev v vadbeni komandni sobi, ki nima stika s pravo nuklearko, potem je Rožmanu uspelo instrumentalizirati predsednika vlade za propagiranje gradnje druge nuklearke in je ta fotografija samo dokaz, kako zavajajoče je njeno reklamiranje.

Če bi vlada napovedala, da poziva javnost in državljane, da se začne splošna javna razprava o tem, ali je smiselna in sploh upravičena gradnja druge nuklearke, in da bo počakala, da se javnost glede tega izjasni na referendumu, bi Šarca lahko šteli za demokratičnega politika, ki spoštuje javno mnenje. Če pa vlada na vrat na nos sprejme sklep, da bo naredila vse, da bo druga nuklearka zgrajena, in s tem povozi javnost ter jo postavi pred izvršeno dejstvo, govori to o pomanjkljivi demokratični kulturi njene ekipe. Očitno je Rožmanu in celotnemu jedrskemu lobiju uspelo prepričati vladne stranke, da lahko gre Slovenija glede energetike v nasprotno smer kot preostale države razvitega demokratičnega sveta. Za pravico državljanov, da o tem odločajo na referendumu, saj gre za najusodnejšo odločitev za neštete poznejše generacije, ki bodo imele za vratom samo visokoradioaktivne odpadke in zaradi njih več rakavih bolezni, hkrati pa nič elektrike, Šarčevi vladi ni nič mar.

Predvsem pa obstaja cela vrsta boljših in preizkušenih energetskih rešitev, ki bi jih morala vlada takoj sprejeti: podpreti državljane in podjetja pri gradnji sončnih panelov in vetrnic, stimulirati varčevanje z energijo, hranjenje energije in raziskovanje obnovljivih virov energije. Nasprotno pa uporablja vratolomne in absurdne argumente. Najbolj nesmiseln je kronski argument strokovnjaka Inštituta Jožefa Stefana Tislja in direktorja Gen Energije Novšaka, da so visokoradioaktivni odpadki »varno spravljeni« dokler ne bo nekdo čez dvesto let odkril tehničnega postopka, s katerim bodo lahko spet uporabni kot jedrsko gorivo in zato sploh niso jedrski odpadki. Prosim, saj nismo v Butalah ali v srednjem veku, kjer so s prirejenimi definicijami spreminjali neumnosti v resnice. Od vseh nerešenih problemov današnjega časa bo uporabljeno jedrsko gorivo največji in najtrajnejši problem v prihodnosti. Gre za koktajl približno 300 radionukleidov, ki jih ni v naravi in na novo nastanejo pri proizvodnji jedrske elektrike, njihova razpolovna doba pa je desetine milijonov let. Razpolovna doba pa še ni trenutek rešitve, ampak jo je treba pomnožiti z deset, da dobimo čas, ko bodo ti radionukleidi razpadli v še vedno toksični svinec.

Težave Nemčije s polomijo z raztreščenimi sodi radioaktivnih odpadkov v rudniku soli Asse II, ki jih naprej v okolje spira deževnica, in z dvema milijardama evrov za prvo sanacijo, ki jih je že morala odobriti nemška vlada, pa kažejo, da je njihova vlada vedela, zakaj je sprejela sklep o bližnjem zaprtju vseh nukleark (2023). Ne samo zaradi Fukušime. To pomeni, da jo je treba tudi v Sloveniji opustiti.