Čas najdonosnejših kšeftov, 3.

Določba člena trenutno veljavnega gradbenega zakona nepravilno popis poimenuje z opisom del. Popis je vsebina, ki v pisni obliki obsega vsa dela, ki so predmet projektne rešitve, prikazane na načrtih. Njihova izvedba omogoča konkretizacijo abstraktne rešitve. Popis ne določa pravila za računanje in obračun del ter ni standardne oblike. Standardni morajo biti opisi del, imenovani norme. Te so osnova oblikovanju postavk, ki so vsebina vrst in skupin gradbenih del oziroma aktivnosti gradenj. Napačna je zahteva za standardne popise del, saj si niti dve projektni dokumentaciji za različni gradnji nista enaki po vsebini in obsegu.

Tudi v podzakonskem aktu je zakonodajalec z umestitvijo zapisa v člen, kjer navaja dodatne vsebine projektne dokumentacije za izvedbo gradnje, pokazal svoj odnos do najpomembnejšega elementa projektne dokumentacije. Bolj kot priporočilo, ne kot obvezni sestavni del, naj bi popis del in projektantski predračun predstavljala dodatno vsebino načrtov. Razlog sedanjim težavam je ukinitev dobre prakse, ki je bila na področju gradbene dejavnosti že v uporabi v našem prostoru. Sistemsko urejeno varovanje investitorjev/naročnikov se je porušilo pred vstopom v EU.

Popis del s predizmerami je bil obvezni sestavni del projektne dokumentacije. Popis je vsebina vseh del, predizmere pa izračun teh. Ta mora biti prikazan v ločeni mapi z ustreznimi matematičnimi operacijami. Avtor projektne dokumentacije s tem odgovarja za vso šlamastiko zaradi nekvalitetnega popisa del in površnih izračunov količin. Tako varovanje investitorja je onemogočalo sprenevedanje pri nastanku nepredvidenih dogodkov kot posledico napak izdelovalca popisa obsega in količin del. Predizmere z računskimi operacijami pokažejo, koliko in kaj se mora izvesti, na obračunskih dokumentih izvajalca pa se enake končne količine prikažejo na osnovi dinamike izvedbe po zaključku gradnje.

Tako je bilo vse predvidljivo, danes pa to zaradi sprememb postaja najbolj nepredvidljivo. Tisto, kar je pravzaprav žalostno, je, da nepredvidena presenečanja plačujemo davkoplačevalci. To pomeni, da se napake legalno nagrajujejo. Davkoplačevalci pričakujejo, da je poraba javnih finančnih sredstev za katero koli aktivnost gradnje sistemsko urejena, da niso mogoči nikakršni odkloni. Žal ni tako. Dogajanja v postopkih javnih natečajev posameznih investitorjev kažejo žalostno sliko. Velikokrat se titulira posamezne kandidate na javnih natečajih kot tiste, ki ustvarjajo probleme v postopkih. Enako se poimenuje neprimernost posameznega izvajalca, ko ta zgolj uveljavlja svojo pogodbeno pravico. Najenostavneje je pokazati s prstom na drugega, kar je pravzaprav le gonilo vseh nadaljnjih pomanjkljivosti. Zato se nihče ne more sprenevedati, da se ne kaznuje avtorja napake, marveč se ga celo nagradi.

Pred letom 2000 je v naš prostor prišel prevod literature Fidic. V vsebini tretjega odstavka točke 4.1 je zapis, da izvajalec ni odgovoren za projekt in popis trajnih del. Odgovoren je naročnik omenjene dokumentacije. V pogodbenem odnosu sta običajno dve stranki. Zato iz vsebine odstavka člena Fidic nedvoumno sledi, da je odgovoren za projekt (načrte) in popis del pogodbenik, ki take dokumente preda. In tako pridemo do vzroka, zakaj nastane nepredvideno, kar bi se lahko in moralo predvidevati. Večina dodatkov, aneksov k pogodbenemu predmetu gradnje ni rezultat bolj ali manj sposobnih posameznikov izvajalca. Tako tolmačenje državljanom je neodgovorno in zavajajoče. Osnovni razlog tiči v slabih, pomanjkljivih popisih del, površnem, nenatančnem izračunavanju količin posamezne postavke del. Tudi slaba strokovna usposobljenost nosilca (kot investitorja) izvajanja projektov gradnje z javnimi sredstvi povzroča pomanjkljivo vsebino razpisne dokumentacije. To je velikokrat razlog težavam v postopku javnega naročanja.

Prav gotovo bi se marsikaj izboljšalo, če bi se popisi del, ki naj bi bili po tolmačenju resornega ministrstva tehnična specifikacija, vsaj pomensko pravilno poimenovali. To nikakor ni tehnična, marveč komercialna specifikacija, in kot taka zaradi neodgovornega razumevanja države o pomembnosti tega elementa povzroča največ težav. Če dodam še to, da je gradbeništvo edina dejavnost, ki refundira DDV na enega od kalkulativnih elementov, ki v strukturi cene gradbenih del predstavlja približno 50-odstotni delež, lahko slutimo, kje je prava teža problema.

Dokazljivost ali materialni tok pri gradnji je sploh velika težava. Če to povežem še s standardiziranimi opisi del, ki utemeljujejo pravilnost porabe časa, materiala, mehanizacije in prevozov glede na obseg dejansko izvedenega dela, se pojavi vprašanje, kakšna kontrola je sploh mogoča, če pa je toliko sistemskih pomanjkljivosti.