Nika Domnik je Pirančanka. Po vsej verjetnosti tudi ena zadnjih generacij otrok, ki je poletje preživela bosa in v kopalkah v igri s prijatelji med kamnitimi ulicami. »Spomnim se brezskrbnega otroštva, polnega veselja in ljubezni do morja, igre na plaži in prijaznih gostilničarjev, ki so nas v času kosila pocartali s pečenim krompirčkom,« pove oblikovalka, ki trdi, da se ljubezen do Pirana še ni ohladila. »Le bosa ne hodim več naokoli. Še vedno se med odmorom, ko zaprem atelje, odpravim na plažo in zaplavam v morju. Enostavno ne moreš živeti na obali in tega ne izkoristiti.«

Atelje v prostoru dedkove zlatarne

Po končanem študiju na fakulteti za dizajn, smer notranja oprema, si je Domnikova privoščilo leto dni za iskanje same sebe. Kar v domači kuhinji, na jedilni mizi, je začela ustvarjati hiške iz naplavin, ki jih je med sprehodom s svojima kužkoma pobrala na plaži. »Kmalu so prihajala nova naročila in prostora v kuhinji je bilo vedno manj,« pove sogovornica. Starši so ji ponudili prostor, kjer je kot zlatar imel svojo delavnico in trgovino že njen ded. Na vest sta ji kmalu začeli trkati tudi nedokončana fakulteta in profesorica, ki ji je predlagala, da vizijo svojega ateljeja napiše kot diplomsko nalogo. »To je bilo nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo. Bila sem prisiljena premisliti, kaj hočem delati, najti vizijo ateljeja, razčleniti koncept zgodbe in se usmeriti k zadanemu cilju,« pove. Dedkovo zlatarno je uredila po svoje, ohranila oba lesena delovna pulta, nekaj malega tudi orodja. »Denarja na začetku nisem imela, tako da sem tudi poličke, ki krasijo stene, izdelala iz naplavin. Do zdaj še nisem kupila koščka lesa, saj obožujem tega, ki ima svojo zgodbo in je na poti do obale veliko doživel.«

Še vedno z desetimi prsti na roki

Prvo orodje, s katerim niti ni znala delati, je bila majhna žaga. »Na fakulteti nas niso naučili ročnih spretnosti, tudi o lesu – o obdelavi, barvanju – sem znanje poiskala pri prijateljih, ki sta končala lesarsko šolo,« odkrito pove. »Pirančani, ki so videli, s čim se ukvarjam, so mi priskočili na pomoč tudi z orodjem. Eden mi je odstopil krožno žago, drugi vrtalnik, tretji orodje za dolbenje. Spoznala sem tudi več mizarjev, od katerih se še vedno veliko učim,« pove oblikovalka, ki ima, kot v smehu pravi, zdaj že svoje orodje in – pomiga s prsti na rokah – »še vseh deset prstov celih.«

Največ lesa, s katerim ustvarja, najde pozimi, ko je dosti več neviht, večji je tudi pretok vode. »Tudi poleti, ko so nevihte, se razbije kakšna barka in jo naplavi na obalo,« razloži sogovornica, ki je prehodila že vso slovensko obalo. »Kar nekaj časa je trajalo, da sem se naučila, v katerih zalivih se ujame les, dobro poznam tudi vetrove in kam se bodo usmerili tokovi morja. Včasih najdem veliko lesa, včasih napolnim vrečko le s smetmi,« pove ustvarjalka, ki ji pri težje dostopnih krajih pomaga oče z ribiškim čolnom. »Predvsem pozimi, ko težko brodiš po ledenem morju ali pa je naplavina tako velika, da je ne morem odnesti do ateljeja, mi na pomoč priskoči oče. Skupaj potegneva čoln na obalo, naloživa les, od piranskega mandrača pa do delavnice ga prinesem sama,« pove Domnikova, ki je pred časom začela eksperimentirati s keramiko.

Kopij originalnih hiš ne dela

Njeni izdelki so rasli tudi z njenim znanjem, izkušnjami. Hišice so postajale vedno bolj izrazite, pomembni so ji predvsem detajli: barva fasade, razporeditev oken, polkna, hišne številke, perilo, ki se suši pod okensko polico. Vse te detajle najde na piranskih ulicah, ki jih pozna kot lasten žep. »Ko spremljam družbena omrežja in slike iz Pirana, skoraj vedno pravilno uganem ulico, kjer je bila posneta hiša, morda le detajl, kot so obok, dimnik, okno,« se pohvali Domnikova in prizna, da se ves čas uči na napakah.

Če se boste med sprehodom po piranskih ulicah zaljubili v katero od hiš, kopije originala žal ne boste našli pri Niki. Pravi, da tega nikoli ne dela, kolikor ji čas dopušča, dela po naročilu. Pred petimi leti je odprla atelje in danes ima kar nekaj rednih strank, med eno in peto uro popoldne pa se je naučila vzeti si tudi čas zase. »Za skok v morje, kosilo. Stranke so se navadile in znajo počakati,« pove in pokaže na dve piranski cerkvici, ki čakata na lastnika. »Od vsakega predmeta se težko ločim. Tudi ko prodam hiško ali okvir, vedno preverim, ali so prepričani, da jo želijo odnesti s seboj,« razkrije Domnikova, ki je enega od večjih okvirjev – v dolžino je meril skoraj meter – sama odpeljala do Švice. »Enostavno sem želela osebno srečati naročnika, prav tako sem se bala, da bi se hiške v okvirju poškodovale,« doda. V oko pade tudi miniatura piranske Benečanke.

Pirančanka se je dobro izpopolnila pri izdelovanju ladjic, večjim je dodala različne detajle. »Enostavno ne zdržim dolgo na isti točki, vedno iščem nekaj novega. To opazijo tudi stranke, ki se vračajo v atelje in opazijo spremembo, moj razvoj.«