Pet mesecev je minilo, odkar je general Kalifa Haftar, ki obvladuje večji del Libije, začel ofenzivo na glavno mesto Tripolis. A njegovim silam se južno od Tripolisa še vedno uspešno upirajo različne milice s severozahoda države, ki bolj ali manj podpirajo zakonitega predsednika vlade Fajeza Saradža. Očitno 76-letni Haftar ni pričakoval, da se bo proti njegovim vojakom obrnilo toliko milic. Med njimi je vsekakor najpomembnejša milica iz Misrate.

V sedanji bitki za Tripolis, ki se je sprevrgla v pozicijsko vojno, je doslej padlo več kot tisoč bojevnikov na obeh straneh, okoli 100.000 Libijcev pa je zapustilo svoje domove. Turčija in Katar podpirata Saradža, Savdska Arabija, Egipt, Združeni arabski emirati in Francija pa Haftarja.

Izkazalo se je, da ima Haftar premalo vojakov in sredstev za uspešen blitzkrieg. A še vedno ni pripravljen na pogajanja. Svojo nemoč poskuša prikriti z letalskim bombardiranjem Tripolisa, Misrate in nekaterih drugih mest. Torej bi se Haftar za vse bolj verjeten poraz pred Tripolisom lahko znesel nad civilnim prebivalstvom mest, ki se upirajo njegovi prevladi.

Vzpostavljanje strahovlade

Sicer se že zdaj v Bengaziju, od koder vlada in vodi neuspešen napad na Tripolis, kaže kot krvolok. V Bengaziju lahko vidimo, kaj čaka Libijce, če Haftar zmaga v državljanski vojni. V tem drugem največjem mestu Libije, kjer se je leta 2011 začel upor proti Gadafiju in nato razmahnil medijski pluralizem, je Haftar zdaj uveljavil strahovlado. Ljudje izginjajo, med njimi ugledni politiki. V Tripolisu, kjer za zdaj še vladajo Haftarjevi nasprotniki, prebivalci pravijo, da imajo slabo vlado, a to lahko vsaj povedo na glas, medtem ko v Bengaziju, kjer je vse polno Haftarjevih tajnih agentov v civilu, to ni mogoče. Tujih novinarjev pa ni. Haftar očitno hoče po vsej Libiji, tudi s svojimi fotografijami na plakatih, vzpostaviti totalitarno državo, morda kar po vzoru diktatorskega režima Moamerja Gadafija. Sicer je bil že pod Gadafijem eden najbolj brezobzirnih oficirjev.

Haftar v Bengaziju izvaja teror tudi nad tistimi, ki imajo korenine na zahodu Libije, posebno nad potomci priseljencev iz Misrate, ki jih ni malo. Kot v času Sulovih proskripcij se prav tako dogaja, da če si kdo z zvezami zaželi hišo ali posle bogatega prebivalca Bengazija, tega na facebooku razglasi za privrženca džihadistov ali milice iz Misrate, nato pride oborožena enota, ki za plačilo ali del plena opravi z »izdajalcem«.

Tiranijo zamenjal kaos

Še vedno pa mnogi Libijci po osmih letih državljanskih vojn menijo, da je tiranija boljša kot kaos in anarhija. A nesmiselnost vojne, ko se nekateri mladi v Bengazi vračajo mrtvi, spodbuja nezadovoljstvo tudi na vzhodu Libije, kjer je Bengazi. Negotovo je razpoloženja v plemenih, ki imajo v Libiji še vedno pomembno vlogo. Tuaregi z juga Libije se sicer še borijo na Haftarjevi strani, ker jih dobro plača in ker se jim zdi, da je naslednik Moamerja Gadafija, ki so mu bili naklonjeni, ker je skrbel za red in preprečeval kaos. Proti njemu pa so člani temnopoltega plemena Tubu z juga Libije, saj so proti njim izvajali nasilje Libijci arabskega rodu, ki so Haftarjevi zavezniki.

Predvsem dokler prebivalci vzhodne Libije ne bodo videli, da je možna neka druga oblast, ki se ne bo znesla nad njimi in jih ne bo obravnavala kot sovražnike, bo Haftar še naprej trdno na oblasti. Mednarodna skupnost in še posebno Zahod bi torej morala ljudem na vzhodu Libije, ki so nezaupljivi do zahodnih Libijcev in jih tudi sovražijo, ponuditi neko drugo in zanje sprejemljivo opcijo.