»Saj gre samo za eno navadno službo za prijatelja, pa tak kraval,« premlevajo Butalci ob vrčkih piva. »Ah, ni čisto navadna služba, je dobro plačana služba v državnem podjetju. In če sem čisto iskren, tega podjetje Butale sploh ne potrebujejo več,« se ne strinja najstarejši. »Saj tudi v vseh naših občinah skoraj vsak dan 'rihtamo' službe sorodnikom in prijateljem, pa nihče nič ne reče,« mu nasprotuje večina. Lahko bi se Šarčevi učili od njih ali od svojih predhodnikov in sodelavcev, je tekel pogovor naprej, politični vpliv na kadrovanje v državnih podjetjih res ni nič posebnega. In če dobro razmislijo, so skoraj prepričani, da Šarčevi to že kar dobro obvladajo, samo po pomoti so si zdaj, kako lepa primerjava, zabili avtogol.

Prav mu je, zakaj pa je tako transparentno lobiral pri ženski, ki da nekaj nase. Ona je glavna nadzornica pri podjetju in ona je glavna pri »ta glavnih« in še nekaj je v tujini, pa ne vedo več, kaj. Ona si res ne bo dovolila, da ji nekdo, pa čeprav Kralj, razlaga, kako je »drugi nekdo« najsposobnejši za to razpisano službo, in še manj, da se bo delal pomembnejšega od nje, glavne nadzornice. Raje je pokazala (kaj že?) svojo osebnostno integriteto in »agresivnega vsiljivca« prijavila. Tudi na komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), so razpredali naprej. (Bi se na štiri oči zadeva uredila drugače?)

S tem je dobil svojih pet minut še predsednik KPK. Na butalski televiziji je izpod košatih brkov, ki so se v njegovem mandatu edini okrepili, vzneseno razlagal: »Komisija ne potrebuje pooblastil in ne sankcij, zadostuje, če je lahko vest butalske družbe.« »Vest? Kakšna vest? Za to imam že deset božjih zapovedi dovolj,« se je razjezil Butalec pri sosednji mizi, »nagovarja za novi mandat, pa niti njega niti take KPK ne potrebujemo.«

»Pustite KPK, raje poglejte, kako je naš Marjan odločen in dosleden,« ganjeno vzdihne Butalka, »takoj je pometel pred svojim pragom.« »Si prodala eno metlo več ali mu tako zaupaš in verjameš, da so se ti orosile oči?« »Vedno drži besedo in smili se mi, ker je zgubil prijatelja.« »Če ga ne bi dobili s prsti v marmeladi, tudi Kralj ne bi padel. Marjan ga je moral žrtvovati, da je rešil sebe, ne bodi naivna,« ji vsevednež odvrne. »Ne boš me prepričal, Marjan je najboljši in najbolj pošten predsednik, kar so jih do zdaj imele Butale. To mu priznava večina Butalcev.«

In tako sta se prepirala še dolgo v noč in tudi naslednji dan. In gotovo se še zdaj, če že nista omagala.

Polona Jamnik, Bled