Posnemati Bismarcka

Bilo je nekoč v stari Grčiji, ko je Platon v Državi kritiziral mimezis, posnemanje, še posebej gledališko mimezis, in uporabil tale argument: ali bi igralcu, ki na odru igra vojskovodjo, zaupali vodenje resnične bitke? Platonovemu Sokratu je že tako in tako bilo težko ugovarjati, s tem argumentom pa je sploh dobil veliko točk za svoj predlog prepovedi umetniške mimezis v idealni državi. Ampak zakaj Platon ni uporabil malo manj drastičnega argumenta, denimo: ali bi igralcu, ki na odru igra kralja, zaupali vodenje države? Saj vemo, da bi Platon zaupal vodenje države samo filozofom (toda ko je sam poskušal voditi državico na nekem otoku, se to ni dobro obneslo), vseeno pa lahko ugibamo, ali ni Platon sumil sofistov, ki so učili tudi retoriko, da bi kakšnega pripadnika atenske polis usposobili za vodenje države. Morda jih je prav zato tako sovražil. Ker je retorika, ki sicer niti za Platona ni bila isto kot mimezis, kjer je vse samo na videz in nič zares, lahko privzgojila neko sposobnost, ki je bila morda že v antični Grčiji značilna za politika: to je sposobnost prepričevanja, sposobnost, da poslušalce o nečem prepričamo, tudi če je tisto, o čemer naj bi jih prepričali, nekaj slabega, neumnega ali neresničnega. (Retorika bi bila torej »onstran resničnega in lažnega«, kakor je pozneje v Aristotelovi Poetiki veljalo za umetnost.) A če se namesto na spekulacije opremo na zgodovinska dejstva, je stvar takšna: starim Grkom se je zdelo še sprejemljivo, če so denimo v liku Kreonta v Sofoklejevi Antigoni prepoznali nekaj potez Periklejevega značaja, je pa bilo zanje povsem nepojmljivo in nepredstavljivo, da bi igralec, ki je igral Kreonta, kdaj zasedel vodilno mesto Perikleja v atenski državi.