»Na prvi šolski dan se navadno lepše oblečemo kot druge dni in tudi v šolo pridemo malo kasneje,« nam je povedal Sergej Leon Sredojević, ki je že lani nosil rumeno rutico. Da ga je bilo na prvi dan šole malo strah, ni skrival, je pa povedal, da so se o šoli veliko pogovarjali s starši. »Malo manj s sestrico Milo, ki je šla prav tako v prvega, le da v gimnazijo.« Se pa spomni, da sta ga v šolo pospremila oba starša, po predstavi, ki so jo pripravili starejši učenci, pa so šli na kosilo v restavracijo s hitro prehrano. »To imam zelo rad in na ta dan mi nista smela odreči,« pove navihani drugošolec bežigrajske osnovne šole Milana Šuštaršiča, ki komaj čaka, da ponovno sede v šolsko klop. »Všeč so mi matematika in tudi prijatelji, s katerimi se družim pri popoldanskih dejavnosti v šoli.«
Tudi kakšna solzica je
Na prvi šolski dan se dobro pripravijo tudi učitelji, predvsem elementarne stopnje, ki bodo prevzeli prvošolčke. Na OŠ Milana Šuštaršiča bo teh letos kar devetinšestdeset. »Po 23 otrok v vsakem od treh razredov,« pove nekdanja Sergejeva razredničarka Romana Zupanc, ki letos ponovno prevzema prvošolčke. »Vloga staršev na prvi šolski dan je ogromna. Menim, da ni otroka, ki na ta dan ne čuti stiske, nekateri potočijo tudi kakšno solzo. Zato je prav, da jih na tej poti starši spremljajo in vzpodbujajo. Zelo pomembno je, da se otrok počuti varnega,« pove Zupančeva. Ne nazadnje gre za prav poseben dan, ki se otroku za vselej vtisne v spomin. »In naj bo to lep spomin. Naslednji dan otroci radi opišejo svoj prvi šolski dan, kako so jih starši povabili na sladoled, kosilo, kako skupaj odšli na šolsko igrišče, nekatere obiščejo tudi stari starši.«
Igra je še vedno zelo pomembna
Z vstopom v šolo in začetkom pouka se spremeni tudi družinski ritual. »Prej je vikend dejansko pomen vikend. V nedeljo se je pripravil kupček z oblačili za naslednji dan in zjutraj je šel otrok v vrtec. Z začetkom pouka se navadno v nedeljo pogleda v šolsko torbo, preverijo puščica, delovni zvezki, prav tako morebitna šolska naloga. Ni grozno, je pa drugače,« tolaži Zupančeva, ki svetuje, da se torbica preveri morda že v petek, ko pride otrok iz šole, da bo vikend zares namenjen druženju in igri. Tudi pri izbiri obšolskih dejavnosti sogovornica svetuje največ dve dejavnosti, izkoristiti gre tudi te, ki jih ponuja šola v popoldanskem bivanju. »Ko pridejo starši po otroka, je dejavnosti že končal in popoldne lahko namenijo drug drugemu in igri. Prav za to obdobje je pomembno, da se otroci igrajo z vrstniki, zato je druženje v popoldanskem bivanju, ko so otroci zunaj, za njih najlepši del dneva v šoli,« pove sogovornica. In opomni na prevelike strahove staršev, ki menijo, da morajo popoldne skupaj z otrokom še delati in vaditi za šolo. »Povprečno sposoben otrok, ki sprejema znanje, v prvem razredu ne potrebuje dodatnega dela še doma,« tolaži učiteljica in staršem svetuje, naj ta čas raje izkoristijo za aktivno druženje zunaj, v naravi, in namesto da komplicirajo, raje rečejo na glas, da jih lahko sliši tudi malček, »hvala, ker imam tako super otroka«.
Zaupajte v šolski sistem
Učiteljica s kar 35-letnimi izkušnjami, ki dela predvsem s prvošolčki, staršem še polaga na srce, naj zaupajo učiteljem, šoli. »Iz generacije v generacijo se otroci spreminjajo. Toda bolj kot pri otrocih opažamo večja pričakovanja pri starših – včasih so šolo, izobraževanje prepustili nam, strokovnim delavcem, instituciji. Zdaj so zahtevni, ne samo do učiteljev, tudi do otrok. Pogosto pričakujejo preveč. Vedno pravim, imejte otroke radi, sprejmite jih take, kot so, postavite jim meje, okvire, znotraj katerih se bodo počutili ljubljeni, varni. Staršev naj ne bo strah nas, učiteljev. Otroke imamo radi. Če jih ne bi imeli, tega poklica zagotovo ne bi opravljali. Vedno delamo v dobro otroka, tudi če se staršem kdaj ne bo zdelo tako.«
Morda za konec še nasvet sedemletnega Sergeja: »Danes naj velja pogum. Za vse – nas šolarje, starše in tudi učitelje.«
