Bogomir Strašek, predsednik sveta Gazela: Uspehi se ne dosežejo čez noč in na mah

Izbor je tak, da so lahko gazele samo dobra podjetja. Že nekaj časa pa niso pomembni samo indeksi in finančni rezultati. V projektu Gazela se v podjetja poglobimo. Pomembno je, da kažejo trajnostno rast in tudi za prihodnja leta kakovostno poslovanje. Zato pogledamo okoliščine, v katerih poslujejo, kako so razvojno usmerjena, kadrovsko usposobljena, da so finančno močna, da vlagajo v razvoj, proizvodnjo, ljudi, procese, kar je ključno. Gledamo tudi, kako je z njihovo svetovno konkurenčnostjo. Pomembno se nam zdi, da so gazele podjetja, ki so sposobna tekmovati ne samo na slovenskem trgu, temveč globalno. Ne nazadnje je pomembna etičnost poslovanja – moralne vrednote. Podjetje ne more biti odlično, če nima dovolj empatije in spoštovanja do zaposlenih in vseh, s katerimi sodeluje, od dobaviteljev do kupcev. Gazela tudi ne more biti podjetje, ki ima slabo povprečje plač. Z izborom pravih gazel želimo dati pogum tudi tistim, ki šele razmišljajo o podjetništvu, in tistim, ki so že začeli. Zato je pomembno, da pokažemo napredek, ki so ga gazele dosegle večinoma samostojno, z lastnimi močmi in znanjem. Velika razlika je namreč, ali je podjetje samorastniško, porablja vire v slovenskem prostoru, razvija kadre, razvija svoj poslovni sistem, vključuje druga slovenska podjetja v svoj razvoj, ali pa je to podjetje, ki ga je ustanovilo ali kupilo podjetje iz tujine, ki mu da sistem, vso nadgradnjo in trg. Če te v tujini nihče ne pozna, se moraš najprej uveljaviti, da si odpreš vrata. S pravimi gazelami, ki so to pot prehodile, dajemo korajžo in dvignemo samozavest tistim, ki si tega še niso upali, in jim pokažemo, da se da doseči dobre rezultate z lastnimi močmi.

Za industrijsko podjetje, ki se hoče globalno uveljaviti, kot smo mi, ni novih receptov. Pomembna so tri glavna področja: kakovost proizvodov in storitev, pravočasna dobava, s čimer sta povezani vitkost in fleksibilnost, kar se kaže v tem, kako hitro se odzivaš na povpraševanje in spremembe na trgu ter se jim prilagodiš. In še, kako obvladuješ stroške. Vse troje pa sestavlja konkurenčnost. Obvladovanje stroškov je zelo pomembno področje, pri čemer moram poudariti produktivnost, kar velja za vsa podjetja, ne samo za industrijska. Produktivnost pa lahko izboljšaš tako, da imaš angažirane zaposlene. V industrijskih podjetjih to še ni dovolj, ampak je treba razvijati procese ter uveljaviti avtomatizacijo, robotizacijo, digitalizacijo, da je tovarna čim bolj pametna. Tako se postopoma izboljšuje učinkovitost in natančnost procesov, povečuje se kakovost in zmanjšuje fizični napor ljudi, zlasti v proizvodnji. Zaposleni pa morajo biti čedalje bolj usposobljeni in imeti več znanja za upravljanje procesov. Še tako dobri roboti in avtomatizacija ne morejo delovati brez dobrih in usposobljenih zaposlenih.

Seveda je problem. Večkrat se jezimo, da bi šole lahko dijake in študente bolje usposabljale in jim dale več temeljnih znanj. Slišimo, da za mlade ni služb, a težava je, da smo jih napačno usmerili. Za družboslovne poklice ni služb, po njih ni potreb v nasprotju s tehničnimi. Ker moramo za rast in dodano vrednost znati narediti nov proizvod in razviti nove procese, potrebujemo inženirje, tehnike in računalničarje, tega kadra pa je v Sloveniji, ki je majhna, premalo, sploh s hitrim razvojem, kakršnemu smo priča v zadnjih letih. Za hitro rast in napredek v podjetjih, ki dobro delajo, potrebujemo dobre ljudi. Kadri so, lahko rečem, ena glavnih omejitev za razvoj. Slovenija se bo zato morala bolj odpreti, da jih bomo lažje pridobivali tudi iz tujine.

Podjetniki še vedno napačno veljamo za kapitaliste, ki ustvarjamo dobičke za svoje ugodje. Za večino gazel velja, da vse sile vlagamo v razvoj in zaposlovanje, brez česar ne gre. Da so podjetja premalo cenjena, vidim v ukrepih, ki jih oblast sprejema v zakonih. Že dolgo časa govorimo, da potrebujemo fleksibilno delovno zakonodajo in fleksibilne zaposlene. Za večino podjetij, ki smo na globalnem trgu, velja, da nimamo linearnega povpraševanja skozi vse leto. So meseci, ko je dela za tretjino več od povprečja, pa meseci, ko ga je za tretjino manj. Kako se temu prilagajati? Pogosto ne vemo, kdaj bodo te konice. Poleg tega ne moremo delati na zalogo, ker ne vemo, kaj bo trg takrat potreboval. Naša fleksibilnost bi morala biti takšna, da danes naredimo tisto, kar je treba odpremiti jutri. To bi bilo idealno, seveda pa je to težko to težko doseči že zaradi dobavnih rokov materiala in tudi zaradi ljudi, saj jih ne moreš imeti »v zamrzovalniku«, da jih angažiraš takrat, ko jih potrebuješ. Velika težava je tudi pridobivanje pogojev za gradnjo industrijskih objektov, kar je velika cokla za razvoj. V našem podjetju smo že presegli mejo 30.000 kvadratnih metrov, zato soglasja izdajajo državni organi, zahteve pa se spreminjajo. Morali bi recimo postaviti novo proizvodno halo, da bi začeli proizvodnjo za načrtovane dobave, pa ne moremo oddati niti vloge za gradbeno dovoljenje. Zato ker je za razpoložljiva zemljišča država postavila nove zahteve, čeprav smo v industrijski coni na Ljubnem. Dvorane pa ne moremo postaviti »na zalogo«, ker si tega ne moremo privoščiti. Postaviš jo takrat, ko imaš naročila, takrat pa je treba ukrepati hitro, da te ne prehiti konkurenca. Pri nas pa smo na tem področju strašansko nefleksibilni. Zdi se mi, kot da je država naredila veliko zavor, da se ja ne bi hitro razvijali.

Seveda niso spodbudne. Največji problem imamo pri plačah, ki so preveč obdavčene. Nekateri popravki so bili izvedeni, še vedno samo kozmetični, kar ni prav. Tudi naši zaposleni opozarjajo na to, kakšno bruto in kakšno neto izplačilo dobijo. Seveda najprej pridejo k direktorju in izrazijo svoje nezadovoljstvo, pravi naslov pa so poslanci. In ko dvignemo plače, lahko rečem, da imamo pri nas precej višje plače od slovenskega povprečja, se v neto znesku to ne pozna dovolj, ker so višje plače tako obremenjene z davki in prispevki.

Ohlajanje gospodarstva čutimo že od lanskega avgusta. Že tri četrtletja upada svetovna proizvodnja avtomobilov po stopnji pet odstotkov na letni ravni, kar je zelo veliko, to je pet milijonov avtov na leto manj. Zato se naročila zmanjšujejo. Razlogi pa so različni. Prepričan sem, da se bo z zamudo, tako kot leta 2009, ohlajanje čez kako leto poznalo tudi pri vseh drugih. To je posledica velike negotovosti v svetu, politiki pa še prilivajo olja na ogenj. Podjetja se odzivajo različno. Dobra lahko to preživijo z nekaj prehlada, tista, ki so še na začetku, in tista, ki so premalo napredovala, pa lahko imajo velike težave. Mi te težave že premoščamo in vlagamo v napredek in nov program proizvodov za električna in hibridna vozila. Tako kot mora biti človek fit, treniran in sposoben ukvarjati se s športom, mora biti tudi podjetje fit in pripravljeno na pričakovanja trga, da se lahko hitro odzove. Tisti, ki se prvi odzove, je lahko prvak. V projektu Gazela tudi s spodbujanem rasti po mojem mnenju opravljamo koristno delo v širši družbi, zato tudi sodelujem v njem.

Vsako priznanje godi, če pa ti ga dajo stanovski kolegi, kot je Združenje Manager, pomeni še toliko več. Je pa na drugi strani to velika odgovornost. Čeprav sem že v letih, me tudi to, da je treba še nekaj narediti, žene naprej. Gre za odgovornost ne samo zaradi nagrade, ampak odgovornost do zaposlenih, kupcev, dobaviteljev in skupnosti. In nagrajeno je tudi podjetje, saj meni podeljena nagrada kaže kupcem, predvsem na razvitih trgih, da smo v svoji državi spoštovani in ugledni, kar znajo ceniti.

Uporabil bom znano reklo, da se tudi najdaljša pot začne s prvim korakom. Ko si na začetku, se marsikaj zdi skoraj nemogoče. Uspehov ni mogoče doseči čez noč in ne na mah. Uspehi se dosežejo s trdim in vztrajnim delom. Imeti je treba znanje in kompetence, treba je biti inovativen, si prizadevati za razvoj. Vendar samo to ni dovolj. Še tako dobro znanje, še tako brihtna glava ne moreta narediti kaj bistvenega, če se ne potrudiš do konca. Človek mora v življenju, če hoče nekaj doseči, narediti to, kar je treba, pa četudi je to več, kot misli, da je sposoben. Tudi ko ne gre, je treba vztrajati, tudi ko padeš, je treba vstati, ko padeš drugič, se moraš spet pobrati in iti naprej. To velja tako v športu kot v poslu, če hočeš doseči dober rezultat. Pomembno je, da imajo poslovneži željo doseči dobre in ne povprečne rezultate. Lahko je biti prvak v lokalni ligi, za doseganje odličnih rezultatov pa je treba tekmovati v najboljši ligi. Mi smo v našem podjetju s svojim delom, nenehnim napredkom in vztrajnostjo prišli do tega, da smo v svoji ligi na svetovnem vrhu. Če hočemo na vrhu tudi ostati, pa se moramo truditi še naprej in ne popustiti.