Sam sem si tozadevno zastavil vprašanja, če ne bi čez leto nič privarčeval, kaj bi si lahko privoščil za teh prejetih 127 evrov regresa, in ugotovil, da lahko za ta denar dva dni letujem v kakšnem tretjerazrednem hotelu ali zdravilišču s polpenzionsko oskrbo, vendar v bližini doma, da ne bi naredil stroškov še s prevozom. No, če bi prištel k temu dobremu stotaku še slabega stotaka, za katerega sem bil oškodovan z mimozakonsko razdelitvijo regresa, bi na letovanju lahko ostal dan dlje.
Ker osebno z ženo raje spoznavava našo lepo domovino, kjer vedno znova doživiš kakšno presenečenje, sva se odločila, da se vsak dan zapeljeva v drugo smer in sva tako v nekaj dneh grobo prekrižarila Štajersko, Dolenjsko, Kras in Gorenjsko, in res je bilo kaj videti, predvsem pa čutiti.
Videla in občutila sva, da je naše slovensko cestno omrežje tik pred razsulom. Vse je v jamah in kanalih, povsod so cestne zapore in vsevprek se po cestiščih rine z mehanizacijo, operativno le nekako do 14. oziroma 15. ure, nato vse obstane in utihne, dela pa se na tak način potegnejo v neskončnost in v negodovanje in jezo nas uporabnikov cest.
Tako zgleda, kot da pri nas vsak po svoje prekopava cestišča po mili volji. Eni za elektrifikacijo, ko ti zasujejo kanale in jaške in poasfaltirajo cestišče, se že pojavijo ali vodovodarji ali kanalščniki, in ko ti postavijo cestišče v prvotno stanje, že zaprejo cestišče ali telekomunikaši ali kdo drug in zgodbe se ponavljajo iz dneva v dan in iz leta v leto, zdaj na enem, zdaj na drugem kraju zaselka, vasi ali mesta. Vsi kot eden pa cesto površno zasujejo, jo premalo utrdijo in preplastijo z asfaltom in v večini primerov se tam kmalu pojavi najprej vdolbina in kmalu za tem udarna jama. Tako so naše ceste dobesedno zjamane, neravne in asfaltno zdrobljene ali zlomljene.
Ne bom ugotavljal krivca za to in ali je za to stanje sploh kdo odgovoren. Kje so službe za to in nadzorniki, ki bi morali, po moje, ukrepati in te neresnosti preprečiti. Zaradi teh posameznih neusklajenih pristopov k delu na cesti se sprašujem, ali so načrtovalci teh del kdaj slišali za mrežno planiranje, za časovno strateško načrtovanje predvidenih del in za strokovno koordinacijo, ki je pri tem potrebna.
Naj povem, da je v podobnem stanju tudi večina gozdnih cest in poti, po katerih se je nekdaj, ko jih je še upravljalo gozdno gospodarstvo, dalo lepo in ugodno pripeljati, sedaj pa so ceste razrite, grbinaste, razbrazdane po vlačenju hlodovine, blatne in v mlakužah, kjer z avtom nasedeš ali utoneš. Kam plovemo, se sprašujem, z našimi potmi in cestami, dosti bolje pa ni tudi z avtocestami, ki jih moramo popravljati in vzdrževati že kmalu po zgraditvi.
Nadalje sem v Sloveniji opazil, da je ponekod slabo poskrbljeno za vzdrževanje zadružnih in kulturnih domov, ki so bili večinoma s prostovoljnim delom in prostovoljnimi prispevki zgrajeni po vojni. Več od teh sedaj služi kot skladiščni prostor različnim uporabnikom in prodajalcem. Ljudje v teh krajih, kjer so njihovi starši in stari starši to zgradili, so sedaj prikrajšani za kulturno udejstvovanje, rekreacijo ali glasbene in pevske aktivnosti. Moral bi biti kdo v Sloveniji, ki bi ta dogajanja hotel opaziti in kaj dobrega storiti v tej smeri.
V odročnejših krajih sva z ženo na teh poteh opazila, da tam ni več pošt, da iz teh krajev izginjajo bančni avtomati ali pa ti ob sobotah ostanejo v okvari ali brez denarja, potrebni posegi pa počakajo na naslednji teden. Zakaj je država za te dejavnosti, ki so delovale vzorno in redno, podelila koncesije ali jih prodala drugim upravljalcem, ki ta dela opravljajo z levo roko, da ne rečem neodgovorno? Zaradi naše zakomplicirane zakonodaje, ki jo marsikdo težko razume, se zapirajo tudi nekdaj dobre gostile in bifeji, saj lastniki slej ko prej izgubijo živce, ko se bodejo z našimi predpisi.
Naj pa povem, da sem širom po Sloveniji opazil, da imamo zelo lepo urejene številne cerkve po zaselkih, vaseh, hribih in mestih. Nikjer ni bilo videti na teh zgradbah odpadanja ometa, zvoniki pa se lepo lesketajo v bakreno zeleni patini. Za to smo, moram reči, pridno poskrbeli takoj po osamosvojitvi, za časa Lojzeta Peterleta, ki se je, kot kaže, takrat z vlado odločil najprej poskrbeti za ureditev in popravila tuje, sosedske lastnine, nato pa bomo v naslednjih desetletjih, upam, poskrbeli tudi za vse ostalo.
Janez Turk, Dob