Soriška planina vse leto ponuja široko paleto aktivnosti. Priljubljena pohodniška točka na robu Julijskih Alp in Jelovice ni več le »simpatično« smučišče, ki ga pozimi obiščejo predvsem družine in smučarji začetniki. S prevzemom mlade ekipe, ki je ambiciozno zagrizla v novo zgodbo planine nad Sorico, se lahko pohvalijo z vedno večjim, če že ne skoraj enakim obiskom tudi v poletnih mesecih.
Zima ni več glavna sezona
Vodenje mlade ekipe je pred petimi leti prevzela Polona Golija, hči zelo uspešnega gorenjskega podjetnika, danes žal že pokojnega Franca Golije, ki je že leta 1998 prevzel vodenje smučišča na Soriški planini. »Oče je bil od nekdaj močno navezan na Soriško planino in ker ni hotel, da bi padla v roke tujim lastnikom, se je odločil za nakup,« pove Polona Golija in omeni predvsem veliko sredstev, energije in odrekanja, ki so jih vložili v posodobitev, pa ne le smučišča. »Vedno bolj mile zime, ki smo jim priča v zadnjih letih, so nas prisilile investirati tudi v umetno zasneževanje,« pove sogovornica in omeni še nove proge za tek na smučeh ter ograjeno sankališče za najmlajše. »Čeprav je bila Soriška planina Slovencem zanimiva predvsem pozimi, smo se začeli zavedati, da potrebujemo tudi dobro obiskano poletno sezono. Uredili smo dvosedežnico Lajnar, ki vozi tudi poleti, velik poudarek pa namenili tudi gostinski ponudbi. Obnovili smo brunarico in uredili brezplačna parkirišča na obeh straneh izredno privlačne panoramske ceste med Bohinjem in Tolminom oziroma Železniki na drugi strani,« pove sogovornica, ki verjame, da bodo še pred novembrom odprli tudi hotel.
Povezali gorenjska in primorska društva
Da delajo v pravo smer, je bilo začutiti tudi ta konec tedna, ko se je Golijeva z ekipo zaposlenih – večina prihaja kar iz bližnjih Selc, poslovila od svojih gostov in poletja. »Tudi sicer smo v poletnih mesecih izpeljali kar nekaj čudovitih prireditev. Z Nušo Derenda smo organizirali slovensko popevko v osrčju gora, vsako soboto pripravili vodeno turo po rapalski meji, ki je speljana po Lajnarju, Slatniku, Baškem sedlu. Soboto prej smo gostili tudi tekmo spusta z gorskimi kolesi,« pove Golijeva in povabi na prizorišče druženja, kjer so se v kmečkih igrah že pomerila okoliška društva. »Gorenjskim in primorskim društvom in obrtnikom smo ob tej priložnosti dali možnost, da se predstavijo obiskovalcem planine, med katerimi je vedno več tujcev.« In prav tako tudi kolesarjev. Lačni izziva in samopotrjevanja pridejo na Soriško planino s cestnim kolesom in navadno pri znaku naredijo selfija. Ekipa štirinajstletnikov pa je na planino z gorskim kolesom prikolesarila kar iz Železnikov. »Dve ure smo potrebovali,« pove Gašper Tolar, Blaž Kavčič pa ga dopolni: »In potem smo tukaj na planini naredili še nekaj odličnih spustov.« Da je gora privlačna prav za gorske kolesarje, pripomni njun prijatelj Mario Pintar, ki upa, da bo poletna sezona trajala vsaj še mesec ali dva. »Sicer kolesarimo tudi v Cerknem, včasih gremo tudi na Krvavec.«
Da je kolesarjev, ki obiščejo planino, vedno več, nam potrdi tudi Golijeva. »Zanimive so opuščene vojaške poti, kjer zakon dovoljuje kolesarjenje,« pove in prizna, da kolesarji planincev prav nič ne motijo.
Planina privlačna še vse do novembra
Prav dvosedežnica Lajnar je adut, s katerim želijo na Soriški planini poletno sezono podaljšati še za kak mesec ali dva. Sicer pa bo tudi pol ure dolg sprehod do vrha Lajnar pohodnikom poplačan s čudovitim razgledom, za najmlajše pohodnike, predvsem pa ljubitelje zgodovine, ki je ne gre pozabiti, pa bo gotovo zanimiva tudi jeklena opazovalna kupola, s katere so Italijani nadzorovali dogajanje med alpskim zidom in četrtim sektorjem Rupnikove linije. »Z včerajšnjim dnem smo sicer končali vodene ture po rapalski meji, vendar je pot lepo označena in si jo lahko vsak ogleda tudi individualno,« pove sogovornica, ki predlaga tudi sprehod do Ratitovca po urejeni gozdni poti.
