Uprizoritvi Kate McIntosh in Dimitrija de Perrota sta zanimivi senzorični izkušnji, polni presenečenj; prva v gledališče na edinstven način vpeljuje dotik, drugi zvok. V mnogih rokah Kate McIntosh je kot otroška igra »telefončki«, le da si namesto besed podajamo predmete. V to igro tipanja in težkanja najrazličnejših struktur, materialov ter oblik, vlažnih, razdrobljenih, hladnih, dišečih ali nepoznanih stvari smo v času, ko je rokovanje v dobršni meri zamejeno na tipke in ekrane, gladke, plastične in čiste površine, 'posvečeni' z umivanjem rok ter za dolgo mizo povezani v verižni niz, v katerem ena dlan podpira drugo, sprejema in predaja. S premišljeno vodeno situacijo je ta skupnostni laboratorij očarljiva možnost odpiranja čutov, prisotnosti, opazovanja in pozornosti, pa tudi občutljivosti, ki pronica skozi stik s sosedovo kožo, zaznavanje njegovih impulzov in ritma. Igrivost in doživljanje se intenzivirata z novim pravilom igre v temi in močnejši prepletenosti rok, ko o uspešnosti dejanja drugih lahko sodimo po nepričakovanih glasovih in smehu, vse dokler se kača predmetov ne umakne dežju grahovih zrn in nežni plastični membrani, ki se dvigne kot nebo nove, dojemljive in igrive skupnosti.
Dimitri de Perrot s tolkalistom Julianom Sartoriusom v Myousic oživi prostor in ga oblikuje kot dinamično zvočno skulpturo. Tovrstni zasnovi se velika športna dvorana Tabor s svojimi arhitekturnimi detajli odlično prilega. Utripa v vseh porah, njen volumen se potaplja v razgibani zvočni sliki, pregiba v udarnih ritmih in nas zaloti nepripravljene, ko se glasbene pasaže, človeški glasovi ali drobci besed prikradejo izza naših hrbtov, iz tal pod nogami ali izpod stropa. De Perrot orkestrira prizorišče po malem tudi spektakularno. V uprizoritveni dinamiki zvočnost precizno spaja z vizualnimi scenskimi in svetlobnimi elementi, med gledalce postavi zvočna svetila v obliki visokih gob kot iz kakšne Aličine čudežne dežele, bobnarja zapre v boks, ki se odpira v likovnem jeziku geometrične abstrakcije, kopico visečih činel z lučkami razveže v nihajoče telo. Poigravanje s kompozicijo te zvočno-svetlobne instalacije je v učinku osupljivo, v notranji organiziranosti strukture pa kljub temu nekoliko nejasno.
Od odtujenosti k simbiozi
Pred tremi leti je Maria Lucia Cruz Correia vabila na Skupne sanje med vožnjo s pedolinom po Ljubljanici, letos je ljudi zbrala v Mestni hiši kot prizorišču odločanja. Glas narave: Sojenje sicer ne posnema običajnega sodnega postopka, saj razen Ekvadorja ni države, ki bi v ustavi priznavala pravice naravi in ta ne more nastopati kot pravna oseba in žrtev na sodišču. Naslanja se na restorativno pravičnost kot prakso, ki z aktivnostjo in vključenostjo vseh strank v postopku teži k razumevanju, prevzemanju odgovornosti in dogovoru o ukrepih za »popravilo« škode. Ti so povsem individualni in udeleženci smo strukturirano vodeni skozi proces, namenjen osebni izkušnji. Njeni principi temeljijo na premiku od lastninjenja in izčrpavanja narave k prepoznavanju ekosistema kot skupnosti ljudi in neljudi. V vzpostavitvi konteksta za povezovanje z elementi narave se Glas narave se učinkovito izogne fatalističnem beleženju zločinov proti naravi in posledični apatiji osebne nezmožnosti dejanja s potencialom spremembe. Zemljevid naftne industrije na tleh služi le kot platforma, na kateri se lahko s soustvarjanjem skupne instalacije vzpostavljajo nove zgodbe in odnosi – s celjenjem Zemlje s svežo zemljo, razpostavljanjem predmetov žive in nežive narave, od cvetače do hobotnice, od kamnov do mahu. V nagovarjanju individualnega stika se pomislek o naivnosti dejanj raztopi v intimnosti izkustva in postane osebna zaveza, saj imamo umazane roke (in to dobesedno) vsi, nam samim pa je prepuščena tudi vsebina te zaveze kot obljube lastnega prispevka k dobrobiti vseh.
Družinsko razkritje – 20 let kasnejeUrsule Martinez morda ustreza predstavam o humornem, čustvenem in priljudnem pred-dogodku zaključne festivalske zabave. Avtobiografska družinska zgodba je rekonstrukcija istoimenske predstave izpred dveh desetletij, le da tokrat na družinskem kavču ni več preminulega očeta. Mizanscenski podvojitvi, ki jo potrjuje tudi simultani posnetek prve predstave, so dodane nove vsebine besedila, v skladu z minevanjem časa, ki ga reflektira v deloma avtoironičnem tonu človeške iskrenosti in ranljivosti, a se v dialogu z zdaj 83-letno mamo težko izogne zanki praznine in izrabljanja občutij, ki jih poraja zgolj dejstvo nastopa sicer odrinjene in oslabljene generacije.
