Še nazaj so prišli. Nobeden od nogometašev Maribora ni imel sklonjene glave. Pa so jih slišali. Dobro slišali. Mi. Smo. Maribor. Naposled spodbudne besede. Zdaj, ko so izpadli. Zdaj, ko je bilo blizu, pa daleč. Zahvala, poklon in kompliment za trud. Še Darka Milaniča se je vprašalo, če takega vzdušja v Ljudskem vrtu res ni bilo vse od tiste tekme s Palermom leta 2010. »Navijanje je bilo neverjetno, tudi po koncu tekme. Zato sem vesel,« se je nekaj kakor zahvalil Darko Milanič. Trenutek je bil vsekakor vreden več od rezultata in njegovih posledic. Maribor mora zdaj, ko je ugotovil, da to, kar ima, vsaj za Evropo ni dovolj, začeti reševati sezono. Tudi zato se je včeraj predstavil 26-letni branilec Nemanja Mitrović, ki bo, kot kaže, nadomestil odhajajočega Sašo Ivkovića.
Mariboru je šlo vse narobe
Zato je v Mariboru nogomet to, kar je. Vseskozi ponuja glasna, kritična in legitimna vprašanja, ki pa nimajo vselej logičnih odgovorov. Kako do za ta klub prepotrebnih evropskih milijonov na način, da bo sledil konsezualen, sprejemljiv aplavz? Posebnost Maribora je namreč definicija »nepozabne tekme«: vijoličasti so tako proti Palermu kot Ludogorcu obtičali pred ligo Evropa, pa obakrat dobili huronski aplavz Ljudskega vrta. Zakaj? Ker so se tokrat znali izmotati iz lastnih težav in jih preseči v eni tekmi dveh bipolarnih polčasov. »Vse je šlo narobe,« za prvi polčas, ko so prejeli oba zadetka in po obeh ugotovili, da so ju Ludogorcu podarili, s kritiko ni skoparil Milanič. »Bili smo pasivni, slabi. Ker nismo bili pravi, smo bili v zaostanku in nervozni. Nismo našli rešitve.«
Maribor je znova – in ne prvič, podobno je bilo z Rosenborgom – (pre)pozno ne le ugotovil, temveč se trudoma soočil tako s pomanjkljivostmi kot prednostmi. Pa so tako dobro (na)povedali, kako obramba šteje več od napada. Od Rudija Požega Vancaša, ki je bil igralec tekme na najpomembnejši tekmi, da je upravičil nalepko s ceno najdražjega nakupa Zlatka Zahovića, ki ga ni bilo ne na klopi niti na VIP-tribuni, pa do Darka Milaniča, ki so mu viole po koncu kljub še vedno konservativni taktiki dale (so)glasno podporo. »Nikoli ne bi smeli prejeti takšnega zadetka. V želji, da bi dosegli zadetek po prekinitvi, se nam je porušilo nekaj, kar se ti na takšni tekmi ne sme,« je odkrito priznal Milanič.
Požeg Vancaš prepustil starejšim
Ampak ključno vprašanje je, zakaj so se tokrat vendarle pobrali. Ljudski vrt, ki je pač (raz)vajen skupinskega dela, čeprav ga lani znova ni bilo, ni bil razprodan. Je pa imel dušo, karakter, voljo, upanje. »Popolnoma druga slika, druga pesem. Pritiskali smo, imeli smo veliko prekinitev, na žalost se nam ni izšlo.« Milanič je z »na žalost« lahko mislil tudi na vratnico, v katero so eno od zadnjih žog izbili vse bolj krhki in na koncu premagljivo tavajoči Bolgari. Še Stanislav Genčev, ki je prevzel krmilo od odpuščenega Stojča Stoeva, je priznal: »Po vodstvu z 2:0 smo malce popustili. Ob polčasu smo sicer govorili o tem. Prejeli smo dva smešna gola. Sploh prvega. Če se to ne bi zgodilo, bi verjetno zmagali s 3:0, 4:0.«
Pa niso. Četudi so vajeni evropskih jeseni, so zeleni orli skakali kot otroci. Maribor je upal, da bo lahko ponovil vsaj enega od dveh golov. Pri obeh je sodeloval Požeg Vancaš, podal Marcosu Tavaresu in nato še sam zabil iz prostega strela. Zakaj torej ni on, ki je upravičil nalepko s ceno najdražjega Zahovićevega nakupa, pomeril namesto Mitje Vilerja, ko je začelo zmanjkovati časa? »Oba sva stopila k žogi. Mitja je imel dober občutek, zato je on streljal. Nič mu ne gre zameriti, mogoče bi jaz izvajal še slabše. Prepustil sem mu žogo, ker je levičar. Nismo imeli sreče,« je pojasnil Rudi Požeg Vancaš.
