Svojevrstno ravnovesje je prisotno tudi v performansu Walida RaadaLes Louvres in/ali Brcanje mrliča med realnimi ljudmi, dogodki, zgradbami in umetniškimi institucijami, ki jih Raad vključi v svojo pripoved o umetnostnih, nepremičninskih, kapitalskih in političnih trgih med Zahodom in Bližnjim vzhodom. Podkrepljena s fotografijami, posnetki, predmeti in umetniškimi stenami ali uprizoritvenimi scenosledi je ta kot nekakšen dokumentarni vpogled v ozadje (ne)obstoječe razstave, katere obiskovalci smo. A situacija ni tako zlahka prepoznavna. Raad se izkaže za izjemnega oblikovalca in pripovedovalca zgodb, za katerim prepoznamo figuro predavatelja z ogromno podatkovno in raziskovalno širino ter smislom za iskanje prikritih mrež med površinami, sodobnega intelektualca s privlačno veščino lepo zapakiranih vsebin in elegantnega toka pripovedi, zato kljub številnim preskokom in prelomom brez težav računa na pozornost. Čeprav gre za tiste vrste uprizoritev, ki svoje posamezne dele zadržuje v enigmatičnosti in potek nabije s pričakovanji po končni razgrnitvi konteksta in prej nepoznanega smisla, je njegov osrednji manever prav v izmaknitvi jasnega namena in umestitve. Četudi so posamezni elementi tega mozaika že sami po sebi mali biseri študijsko-analitične ali osebne dokumentarne pripovedi, se povezava med njimi pokaže le kot sofisticirana in izredno rahla pajčevina, ki v nasprotju s konkretnostjo zgodb temelji na subtilnejših plasteh teh, njihovih sencah in minimalno nakazanih podaljških, ki se lepijo tudi na gledalčevo pozicijo v tej nenavadni eksplikaciji razmerja med Louvrom v Parizu in Abu Dabiju, v vmesnosti med živim in mrtvim oziroma v prostoru duhov in napol smrti.