Znamka Alfa Romeo, ki je nastala leta 1910, prve temelje pa je zanjo leta 1906 postavil Francoz Alexandre Darracq s podjetjem SAID, je od svojega nastanka sinonim za športne in prestižne avtomobile. Zato njihova povezava z dirkanjem, hitrimi avtomobili, znamenitimi imeni avtomobilske in dirkaške zgodovine ni naključje. Prav tako ne cele serije vozil, ki se ponašajo z dodano dirkaško vrednostjo, ki je bila velikokrat prilagojena tudi uporabi na vsakdanjih cestah. Njihovi eksperimenti in izleti v neznano – bolje povedano v nove sfere avtomobilizma – pa tudi niso nič nenavadnega.
Znamko seveda še danes prežema duh tradicije; že nastanek njihovega logotipa, ki je sestavljen iz rdečega križa iz grba mesta Milana in kače, ki žre Mavra, simbola družine Visconti iz 14. stoletja, pove veliko. Zato ne preseneča izjava legendarnega Henryja Forda, ki je ob vsem čudaštvu še vedno premogel veliko spoštovanja do konkurence. Ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja je povedal: »Ko zagledam avtomobil alfa romeo, samodejno privzdignem klobuk. Ob takih stvaritvah, ki jih na kolesa postavijo pri njih, ne moreš ostati hladen. V marsičem so tudi meni nakazovali smer razvoja.«
Nastajal je na Hrvaškem
Ena od serij vozil, ki je zaznamovala tudi njega, je bila vsekakor modelska serija 6C. Nastajala je od leta 1927 do 1954, ime označuje šest valjev v vrstnem motorju, različne karoserije pa so nastajale v znamenitih oblikovalskih studiih, kot so Zagato, Pininfarina, Castagna in še bi lahko naštevali. Zanimiv je podatek, da je 6C iz leta 1925 zasnoval sam Vittorio Jano, oblikovalec dirkalnikov, za osnovo pa je vzel kar dirkalnik P2. S tem se je pot do dirkaških stez za serijo 6C dokončno odprla, zmage na različnih dirkah, vključno z Mille Miglia in 24 ur Le Mansa leta 1930, pa so to še podkrepile. Prav tako ob opisu serije 6C ne moremo mimo dirkalnika alfa romeo aerodinamica spider. To je bil enkratni prototipni poskus izdelati malce drugačen dirkalnik sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Posebnost zato, ker je bil to prvi sodobni dirkalnik s sredinsko nameščenim motorjem in voznikom, ki je sedel na sredini dirkalnika. Snovalca brata Gino in Oscar Jankovits sta bolj kot ne samostojno razvijala ta avtomobil ob malce površnem sodelovanju Alfe Romea, avtomobil pa je nastajal na Reki na Hrvaškem.
Po drugi svetovni vojni je Alfa nadaljevala razvoj v okviru svojih zmožnosti, a v začetku petdesetih let so na kolesa postavili avtomobil, ki je bil v marsičem spet nekaj posebnega. S 6C 3000 CM (competizione maggiorata, torej s povečanim motorjem za dirke) so leta 1953 spet nakazali, da želijo zmagovati na vztrajnostnih dirkah. Izdelali so vsega šest primerkov, štiri kupeje in dva spiderja, enega kupeja pa so podarili Batisti Pininu Farini, služil mu je kot preskusni model.
3000 CM je zmogel 270 konjev, saj je imel 3,5-litrski motor in kar 48 Weberjevih uplinjačev. Leta 1953 so z njim nastopili na Mille Miglii, Juan Manuel Fangio in Giulio Sala pa sta dirko končala na drugem mestu. Verjetno bi lahko celo zmagala, če ne bi Fangio med vožnjo trčil v obcestni količek in pri tem poškodoval vpetja kolesa. Se pa je Argentinec potem odkupil malce kasneje z zmago na dirki GP Supercortemaggiore v Meranu s spiderjem.
Lastnik ga ni želel prodati
Leto kasneje je Alfa naredila korak nazaj pri svojem dirkanju in Batisti Pininu Farini so naročili, da naj iz že omenjenega prototipa naredi »nekaj več«. V naslednjih štirih letih je tako oblikovalec izdelal kar nekaj študij na isti šasiji, začel pa z različico superflow, to so javnosti prvič predstavili leta 1956 v Torinu. Ogromni zadnji plavuti sta delovali več kot futuristično, poleg tega pa je ogromna streha iz pleksi stekla potnikom ponujala zares veliko svetlobe. Različica superflow II je bila že bolj dodelana, odstranili so izboklino na motornem pokrovu, spremenili streho, zadnji plavuti pa dodatno povečali in ju spremenili v neke vrste krilce.
Superflow III iz leta 1959 ima še vedno preveliki zadnji plavuti, bil pa je tudi avtomobil, ki je bil še najbližje serijski proizvodnji. Zato pa so leta 1960 predstavili superflow IV, končno različico te družine, a so se odpovedali ogromnim plavutim, vrnila se je kupola iz pleksi stekla namesto strehe, pri čemer pa je bilo mogoče njen srednji del drsno odpreti. Ta model je zbudil še največ pozornosti, odkupil ga je Alfin prodajalec iz Kolorada, po nekaj lastnikih pa je končal v muzeju Rosso Bianco, kjer je ostal do leta 2005, ko je muzej bankrotiral. Avtomobil se je po nekaj letih na raznih lepotnih tekmovanjih znašel na dražbi, ocenjena vrednost je bila od 6 do 8 milijonov dolarjev. A ker je na avgustovski dražbi dosegel le ceno 4,3 milijona, avtomobila lastnik ni želel prodati. »Očitno svet še ni dojel vrednosti tega avtomobila. Oba z avtomobilom imava čas, prepričan sem, da bo dosegal vedno višje cene. Pinin Farina je pokazal, kaj lahko naredi iz pravega dirkalnika. Dirkalnik s pleksi streho, tega ne vidiš vsak dan,« je v izjavi za javnost povedal lastnik in dodal, da je superflow IV s tem samo še pridobil vrednost. Čas namreč dela zanj, ne proti njemu.
