Po nekaj dneh, kaj dneh, po nekaj urah druženja z njim smo se že navadili. Navadili na to, da smo bili tarča stalnih pogledov, obračanja… No, v bistvu je bil vse to on. Avto, na katerega je neki malček, ko smo ga parkirali, celo usmeril prst in pri tem navdušen nekaj hitel razlagati svoji mami. »Pravi, da se je s takšnim vozil v lunaparku, ko je bil z babico na počitnicah,« nam je pojasnila. Da, tudi v lunaparkih, v katerih se na tračnicah vozijo »avtomobili«, oblikovani po največjih legendah, lahko opazimo njegovo pomanjšano podobo. In še nekaj se je v času našega druženja nabralo prigod in komentarjev. Skratka, ta avto je bil jeep wrangler.
Dandanes, ob poplavi črnih, sivih in belih avtomobilov, sicer malo izstopa že vsak avto živahne barve, kaj šele če gre za tako eksotiko, kot je oranžna. No, pri wranglerju je bila prav oranžna barva še zadnja stvar, po kateri je izstopal. Pri njem gre pač za avto, ki je tako »retro«, da bolj »retro« avtomobila aktualnega letnika izdelave, vsaj serijske, na cestah ne boste srečali. Svojo prepoznavno obliko in lastnosti, od značilne prednje maske s sedmimi režami in velikih prednjih »blatnikov« do škatlaste oblike na čelu s skorajda povsem navpičnim majhnim vetrobranskim steklom in na zunanji del postavljenim vidnim vpetjem bočnih vrat, pač drži že svojo vso življenjsko pot. Pa pri tem ne mislimo le na čas, odkar ga poznamo pod imenom wrangler, torej zadnjih več kot 30 let, temveč z njegovimi predhodniki precej dlje, od časa druge svetovne vojne. Skratka, ko slišimo za besedo jeep, se nam pred oči nariše prav tak avto, kot je wrangler.
Šele v notranjosti je nemudoma opazno, da je to najsodobnejši avtomobil, narejen v tem letu. Resda se nadaljujejo nekateri »retro« prijemi, kot so povsem navpične linije ali mreža v vratih, vse drugo pa je sodobno, od infozabavnega sistema z ogromnim za dotik občutljivim zaslonom do kakovostnih materialov in izdelave. Ker gre za ogromen, 4,88 metra dolg avto s trimetrsko medosno razdaljo, je v njem veliko prostora, s slabimi 500 litri je zmogljiv tudi njegov prtljažnik, na vratih katerega kakopak počiva rezervno kolo. Do prtljažnika sicer lahko dostopamo na različne načine, bodisi z odpiranjem vrat (seveda na stran) bodisi samo šipe navzgor ali pa obojega. Tudi sicer wrangler omogoča, da se ga v dobršni meri razstavlja in sestavlja, saj mu lahko (ročno) denimo snamemo posamezne dele strehe. Pri čemer vse skupaj niti ni preveč zahtevno.
Za pogon testnega primerka je skrbel dizelski motor z okroglimi 200 konji (147 kilovati) in 8-stopenjskim samodejnim menjalnikom, ki to dobre 2,2 tone težko zver naredi lahko kot peresce, saj tudi do stotice denimo pospeši v 9,6 sekunde. Je pa vožnja z njim na običajnih cestah daleč od udobja, ki ga ponujajo sodobni športni terenci. Volanski obroč je občasno nemiren, pri visokih hitrostih je zvočna izoliranost kabine slaba, tudi poraba je zaradi kombinacije vsega omenjenega hitro precej visoka; nam je na 100 kilometrov porabil 10,9 litra goriva. A pozor: ta avto »šminker« ni, noče niti in tega ne skriva. Gre za klenega terenca, kakršnih je danes ostalo zelo malo, na terenu pa je zmogljiv kot le malokateri. Od tal je oddaljen skoraj 25 centimetrov, vstopni kot je lahko tudi 35,4 stopinje in izstopni 30,7 stopinje, priklopljiv štirikolesni pogon omogoča več različnih načinov, wrangler pa ob tem denimo lahko »brede« tudi po skoraj tri četrt metra globoki vodi.
Področje, na katerem je ta avto dejansko zaostal za časom, je le tisto, ki zadeva varnostne pripomočke. Razen zakonsko obveznih jih namreč skoraj ne premore, kar je ob drugih slabih ocenah pripomoglo tudi k temu, da je na celi črti pogorel na testnih trčenjih EuroNCAP, na katerih je dobil sramotno eno zvezdico. Pa čeprav po drugi strani na zelo posrečen način združuje sodobnost s tradicijo. O ceni 71.990 evrov pa bo vsak presodil sam. Zagotovo je to veliko, a če kdo potrebuje tako sposoben stroj in si ga lahko privošči…
