Pisala bom karikirano in posplošeno, da lahko »patologija« laže izstopi. Skozi vso zgodovino so ljudje, ki so imeli v rokah »moč«, po svojih predstavah in željah kreirali življenje sebi, svojim podložnikom, vernikom, narodom, tudi celemu svetu, in to bolj ali manj s silo. Naivno sem upala, da je človeštvo napredovalo v pravičnosti, strpnosti in modrosti; skoraj sem verjela, da demokracija ne more postati navadna farsa in da je na primer skrb za našo mater Zemljo resnična in splošna, a sem na žalost spoznala, da tudi v sedanjosti ni bistveno drugače, kot je bilo v preteklosti. Čeprav procese v družbi, vsaj v Evropi in s tem tudi v Sloveniji, ne poganja orožje, je vseeno prisotna bolj ali manj prikrita prisila, tudi nasilnost.
Človekovo grabežljivost je dodatno razbohotil neoliberalizem, saj so si ga že »izmislili« sebični ljudje. V svoji geografski, genetski, zdravstveni in ekonomski prednosti so postavili sebe in lastne potrebe v središče, svet pa naj bi bil ustvarjen za (njihove) izzive, dokazovanje in bogatenje. V njihovem brezkompromisnem rivalstvu ni prostora za (prave) prijatelje in sodelavce, v njihovem bogatenju ni zavzemanja za revne, bolne in stare. (»Naj kar sami poskrbijo zase!«) Ne marajo države, je ne potrebujejo, skoraj vse naj bi bilo v njihovi osebni lasti, tržijo in se tržijo po najvišjih možnih cenah. Delavec ni več človeško bitje, ampak je »delovna sila«, sredstvo za izkoriščanje in bogatenje, novodobni suženj na trgu dela. Mnogi te popačenke kot papiga ponavljajo (trg dela, delovna sila, svobodna gospodarska pobuda…) in še huje, v takem sistemu sodelujejo ali ga vsaj dopuščajo, nemočna večina pa to (še) nemo prenaša.
Se spominjate, kaj je pisalo na referendumskem lističu za našo osamosvojitev? Zelo malo od tega, za kar smo se borili in upali, se je uresničilo. Naši »osamosvojitelji« niso imeli ne načrtov ne ciljev, predvsem pa ne našega konsenza, v kakšni družbi bi radi živeli, da bi nam šlo vsem skupaj čim bolje. Njihov egoistični cilj je bil namreč samo eden: vladanje. Socialistični politiki so znali zgraditi državnost, medtem ko so jo sedanji pred našimi očmi košček za koščkom uničili, podarili, razprodali in si polnili svoje denarnice.
Jasno se vidi, kdo je imel od tega koristi: tisti pri koritu v politiki, gospodarstvu, sodstvu, tudi ustavnem… Množica hrupnih, vase zagledanih, prepotentnih »egov«, mnogi med njimi brez izkušenj, znanja in empatije, je skrbela in še vedno skrbi za svoje egoistične namere. (Posamezniki so pozitivne izjeme.) Nimamo državnikov, ampak strankarske veljake, ki jim je mar samo zase, za svoje stranke in čisto določene cilje. Marsikatere z desnice vodi maščevalnost, želja po lustraciji, nadvladi njihove ideologije, in za uresničitev vsega tega bi se rade volje udinjali tujcem; podpira jih »ponovno veleposestniška« Cerkev, ki hoče skupaj z njimi »popraviti« zgodovinska dejstva, namesto da bi se spokorila in priznala svojo »mea culpa«, in ni jim mar za spravo, hočejo revizijo. Levica (SD) pa se je, tudi po veliki zaslugi našega najbolj priljubljenega politika, prelevila v nekaj mlačnega, neoliberalno pridobitniškega.
Socialna država na obroke umira in le redkim na položajih je zaradi tega hudo, ni socialne in pravne pravičnosti. Sprašujem, ali res ne zmoremo ostati družba, ki dobro skrbi za svoje najranljivejše. Na udaru je še zadnje, kar je ostalo ljudem, javno zdravstvo in šolstvo. Jeseni bo spet neskončno barantanje o preusmerjanju denarja k bogatim zasebnikom. Počutim se ogoljufano, prevarano, zmanipulirano, pa naj nam še tako prigovarjajo, da smo na boljšem kot prej. Na boljšem so tisti, ki nas o tem prepričujejo, če lahko sploh označim za nekaj »boljšega« zasebno bogatenje (podjetja, šole, fakultete, zdravstvene ustanove, mediji za širjenje sovražnega govora…) na naš račun. In če že govorijo o lustraciji, bi morali prevzeti vso odgovornost in posledice vsi, ki so nas pripeljali do sedanjega stanja, ter potem sklonjenih glav za vedno oditi na odpad zgodovine.
Polona Jamnik, Bled