Ko težko je in ti ne gre, zapomni si, da tu smo mi. Napis, ki so ga razgrnile Viole, je držal. Zelo. V dobrem in slabem. Bili so. Podpirali, verjeli, kričali, upali. Ko kje drugje morda ne bi več. Mariboru je bilo proti Ludogorcu že v Razgradu težko, nato pa mu še doma ni šlo. Vsaj ne pravočasno. Dve napaki v pol ure na sedem tednov podlage in evropska jesen je šla v Bolgarijo. Ampak ne brez boja. Ne brez vročice Ljudskega vrta. Ne brez krika mesta. Ni predaje. Šele zdaj, ko so ostali brez lige Evropa, so si vijoličasti z Darkom Milaničem vred zaslužili aplavz Ljudskega vrta. Za drugi polčas. Za skoraj. Za kaj bi bilo, če bi bilo.
Da bi šel naprej, kot je šel evropski nogomet, je Maribor šel nazaj, k Marcosu Tavaresu, v Rudiju Požegu Vancašu pa morda našel bodočo evropsko kvaliteto. Vendar to letos znova ni bilo dovolj. »Skoraj popolna vrnitev. V prvem polčasu smo bili slabi proti dobri ekipi, ki nas je takoj kaznovala. Bili smo nervozni, nismo našli rešitev. Vse je šlo narobe,« je povedal Darko Milanič in razmišljal, kako bi Maribor lahko v bodoče bolje konkuriral v Evropi. »Čim bolj pogosto bomo skušali to izvajati,« je pohvalil vrnitev v drugem polčasu.
Vroče je bilo v Ljudskem vrtu. Soparno, ampak težek, naporen zrak je imel svojo težo, mešanico upanja in pričakovanj. Prišlo je manj gledalcev kot za Rosenborg, a več kot za AIK. Vseeno je šlo za evropsko jesen. Obračun, ki je v Razgradu šel v eno smer, je bil tokrat bolj enakopraven. Maribor se ni le branil, začutil je, da bi morda lahko pokazal več. Obe ekipi sta iskali pot, možnost, prodor, nekaj, kako prebiti in streti tekmeca. Iznos žoge je bil za Maribor lažji, četudi je Darko Milanič zaupal desno stran Jasminu Mešanoviću namesto kaznovanega Dina Hotića.
Toda ravno ko so vijoličasti začutili, da bi lahko storili kaj več, se je zgodilo. Kot, ki je sprva obetal, ali naj bi vsaj pritisnil Bolgare, je postal rak rana, hiba, groza. Ludogorec je iznesel žogo, ne Saša Ivković niti Martin Milec nista prekinila napada in Marcelinho je s sijajnim strelom pokazal, zakaj je legenda Ludogorca. Prepoceni. »Takega prvega gola nikoli ne smemo dobiti,« je bil kritičen tudi Milanič. In zavzdihnil. Ker se to ponavlja.
Kajti kmalu je Cicinho znova raztegnil obrambo Maribora, kjer Mitja Viler ne more več slediti evropski kvaliteti. Le še iztegnil je nogo in spotaknil Cicinha. Craigu Pawsonu ni ostalo drugega, kot da dosodi enajstmetrovko. Claudio Keseru sicer ni bil najbolj odločen, toda Kenan Pirić je bil še manj. »Imel sem občutek, da bi morali že prvo žogo dobiti, potem pa klasika. Nič novega,« je priznal napako obrambe Milanič.
Ostalo je še za debelo uro nogometa. Evropskega. Maribor se je sprijaznil s pomanjkljivostmi in raje stavil na svoje prednosti. Kar do polčasa ni šlo, je šlo v nadaljevanju. Že v Razgradu so začutili, da ima Ludogorec majavo obrambo, v Ljudskem vrtu so jih stisnili, cona Stanislava Genčeva je bila slaba izbira in tudi on je priznal, da bi jih psiha skoraj stala napredovanje. Rudi Požeg Vancaš je dobil prostor. Pa ne enkrat. Dvakrat. Najprej je našel Marcosa Tavaresa, kapetan je le še enkrat več potrdil svoj legendarni status. Ko je Požeg Vancaš s prostega strela spravil še žogo mimo neodločnega Plamena Ilijeva, je dišalo po preobratu. Še Milanič se je strinjal, da je dišalo. Ampak zakaj predložkov, na katere so bili omejeni na koncu, ni izvajal kdo drug kot Viler? »Dobro vprašanje, pričakoval sem, da bo žogo vzel Požeg Vancaš. Podati moraš višje, v cono, to je cilj. Zmeraj bo, in škoda, da nam ni uspelo, lepo priložnost smo imeli.«
