Ko postajam starejši, se velikokrat spominjam svojih otroških dni. In takrat smo otroci tudi velikokrat kašljali. Otroci so tudi obolevali za oslovskim kašljem, ki je ena najpogostejših otroških bolezni v svetu. Sedaj se oslovski kašelj enostavno lahko prepreči s cepljenjem.
Napade suhega kašlja je moja mama tiste dni preprečevala brez ustreznih zdravil. Moral sem zlesti v banjo v kopalnici. Tuša, kot ga poznamo sedaj, še nismo imeli. Nadomestil ga je le enostavni T-del. Na enem delu je bil nameščen tuš, drugi dve gumijasti cevi pa sta bili nameščeni na obe ločeni pipi s hladno in toplo vodo. In tako me je mama tuširala z močnim curkom tople vode. Vlažen zrak mi je dobro del, kašelj se je umiril, in še voda mi je znižala telesno temperaturo, če je bila slučajno povišana.
Le nečesa pri tem postopku nisem razumel. Tudi oče je moral pomagati pri zatiranju mojega kašlja. Stal je zraven in nad nama z mamo je držal razprt velik črn dežnik. Šele ko sem bil kasneje nekaj časa na fakulteti, sem začel razumevati to nenavadno početje z dežnikom. Vlažen zrak, ki vsebuje precej vodne pare, je namreč lažji od suhega zraka in se zaradi vzgona dviga. Odprt dežnik je le preprečil, da vlažen zrak ni nepotrebno uhajal pod strop kopalnice. Vendar tole le potrebuje dodatno razlago.
Zakaj bi bil vlažen zrak, ki vsebuje tudi vodo, lažji od suhega zraka, v katerem vode ni? Seveda besedi lažji in težji veljata za masi vlažnega in suhega zraka povsem enakih prostornin – torej gre za gostoti vlažnega in suhega zraka. Suh zrak vsebuje štiri petine plina dušik (N2), eno petino plina kisika (O2), nekaj malega argona (Ar) in zelo malo ogljikovega dioksida (CO2). Njihove molske mase so: 28, 32, 44 in 40 gramov/mol. Molska masa vodne pare (H2O) pa je le 18 gramov/mol. Če v enaki prostornini suhega zraka zamenjamo kateri koli plin z vodno paro, se masa te prostornine zmanjša – gostota vlažnega zraka je torej nižja kot gostota suhega zraka.
Suh zrak povzroči, da se sluznice v očeh, nosu in dihalnem traktu preveč izsušijo in tako se poveča možnost infekcije. Zrak, ki ga dihamo, mora biti zato primerno vlažen – ne preveč in ne premalo.
Dr. Ivan Leban je upokojeni profesor kemije (@ivanleban).
