Skoraj tri desetletja domačijske politike pod okriljem predstavniške demokracije so bila zadostna, da sta življenje ljudi in podoba Slovenije danes bistveno drugačna. Živimo slabše kot pred osamosvojitvijo. Čedalje bolj se poglabljajo socialne razlike in revščina. Začetni zagon osamosvojiteljev je splahnel in politiki so se začeli zatekati v konformizem. Druga Švica je postala utopija, odnos izvoljencev ljudstva do dobrobiti države pa čedalje bolj pragmatičen, sebičen in strankarski. Pridobitve nove države in dediščino naših prednikov smo nekritično zamenjali za materialne blagodati, za potrošništvo. Iz mandata v mandat se vse vlade ukvarjajo z bolj ali manj političnimi preigravanji, v katerih prednjačijo prvaki strank, ki si domišljajo, da so nepogrešljivi.
Politika je v spregi z vodljivimi menedžerji, ki so upravljali družbeno/državno premoženje, prodala in sesula vse, kar se je dalo. Tudi vse banke, kjer je imela država svoj delež (pred tem smo zmetali vanje še pet milijard evrov). Iz svetilnika na tem koncu Evrope smo postali brlivka. Na odločitve naših politikov, ki se ne obremenjujejo z etiko in moralo, vse bolj vplivajo lobiji, ki delujejo kapilarno in v interesu korporacij, ki bi radi izcedili iz Slovenije karseda čim več koristi. Rdeča nit vsega delovanja večine naših politikov do danes je, da so brez pravih idej, socialnega čuta, politične volje in poguma, da se kaj spremeni na bolje. Še več, kot v posmeh za svoje »delo« hočejo vedno večje plače in ugodnosti, kot da bi živeli v nekem odtujenem svetu. Zahvaljujoč volilni zakonodaji so bolj ali manj isti ljudje vedno v sedlu, ne glede na to, kdaj in kako, če sploh kaj počnejo. So pa počeli že marsikaj slabega (izbrisani, Patria, bančna luknja…).
Če nadaljujem s tistimi hlevi: politične prenove Slovenije s pobudo za spremembo volilne zakonodaje, ki bi se (za začetek) vsaj poskušala približati modelu neposredne demokracije, se mora lotiti ljudstvo na referendumu. Osnovni cilj bi bila stvaritev resnične socialne države, kar sicer narekuje že 2. člen ustave (ima naravo temeljne vrednote), kjer bodo ustvarjeni takšni pogoji, ki bodo ljudem omogočili človeka dostojno življenje in njegov osebni razvoj. Vse ostalo je drugotnega pomena. Kakšna uporabna ideja pri tem, bi se gotovo našla v islandski »revoluciji« iz leta 2010. V primerjavi z nami, ki smo mirno prenesli bančno luknjo petih milijard in za to kriminalno početje ni bil nihče zaprt (kaj šele, da bi bil vrnjen denar), so ozaveščeni in revoltirani ljudje tam gori ravnali čisto drugače.
Imam tudi intrigantno idejo za referendum. Zastavljeno vprašanje bi se glasilo nekako takole: Ustava že v 2. členu deklarira našo državo kot pravno in socialno in ji daje prednost pred vsemi drugimi ustavnimi pravicami, vsakokratna oblast pa tega ne upošteva in se raven obeh kategorij nenehno niža. Ali se strinjate, da so plače v parlamentu, vladi in sodstvu odvisne od ravni kvalitete življenja ljudi (pravne in socialne države)? Kriterije bi pripravila komisija nevladnih strokovnjakov in zainteresirane širše javnosti z javnim konsenzom.
Za konec še šala radia Erevan iz obdobja Sovjetske zveze, ki pa velja tudi danes in za vse. Vprašanje: ali drži, da je kapitalizem ekspresni vlak, ki drvi v prepad? Odgovor: načeloma da, ampak mi se trudimo, da bi ga prehiteli.
Rudi Volk, Ljubljana
