Ljudje naivno, da ne rečem včasih neumno, zaupamo tudi »nezmotljivemu« pravosodju, ki seveda presoja »neodvisno«, strokovno oziroma zakonito, ekonomično, hitro in učinkovito ter kar je še podobnih načel. Deluje in predvsem presoja pa v imenu nas torej ljudstva oziroma državljanov. O konkretnih primerih seveda nimamo pravice soditi, niti ne menda imeti svojega mnenja, saj bi bilo neprimerno, da javno mnenje, tisk ali celo ulica vplivajo na konkretne odločitve.
Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da se vsa silna načela iz ustave in zakonov končajo pri načelih enakopravnega obravnavanja državljanov in poguma sodnikov. Absolutno pa ne bi metal v isti koš vseh strokovnih organov oziroma vseh, ki vestno delajo. Bi si pa drznil opozoriti, da gledano skozi oči običajnega državljana vseeno obstaja, kot bi rekli pravniki, utemeljen dvom o nekaterih postopkih, rešitvah in odločitvah, ki se s strani države nanašajo na cerkvene zadeve.
Glede na očitno nedotakljivost visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki za razliko od na primer državnih oblastnikov niso stopili pred kakršen koli organ te države, je zaupanje v pravno državo s tem vsaj načeto. Če se je na primer celo predsednik države Borut Pahor moral kot nekdanji predsednik vlade, ki je bil odgovoren za Teš 6, zagovarjati pred parlamentarno komisijo, česa podobnega od raznih škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov nismo doživeli. No, in pošteno povedano, verjetno tudi ne bomo. Saj navedeni očitno odgovarjajo za svoja dejanja le pred bogom, ne pred posvetno oblastjo.
Tako da lahko na koncu človek ugotovi, da so posvetni oblastniki, s sodstvom vred, in seveda cerkveni oblastniki »enakopravni« z nami državljani, samo da niso nikoli ali pa so zelo redko krivi. Država oziroma konkretno sodstvo pa tega seveda »ne more« rešiti.
Iz celotnega dogajanja je edina pozitivna zadeva ta, da se je iz vsega skupaj izcimilo pošteno, strokovno, pravočasno, kvalitetno in predvsem pogumno poročanje novinarjev in urednikov, ki stojijo za njimi. Če ne bi bilo vsaj tega rezultata, bi bilo vse skupaj pravzaprav politično in deloma sodno-strokovno igračkanje z državnostjo, državo, temelji ustave ter seveda z nami državljani, v imenu katerih se pač nekateri igrajo državo.
Morda bi bilo na koncu umestno opozoriti še na to, da z vsakim takšnim dejanjem, kjer se rušijo temeljna razmerja med državo in Cerkvijo, izgubljamo vsi. Država pa je s svojim pravosodjem izgubila priložnost, da uredi medsebojna razmerja in občutljive odnose ne le v praksi ter v življenju, temveč tudi pravno.
Miloš Šonc, Grosuplje