Skladba Selma je ena najbolj znanih skladb skupine Bijelo dugme, ki je izšla leta 1974 na njihovem prvem albumu Kad bi bio bijelo dugme. Uglasbil jo je Goran Bregović, odpel pa Željko Bebek. Medtem ko pesem letos praznuje 45 let, pa je prava Selma, ki je navdihnila pesem, te dni praznovala dvakrat toliko.
Selma Borić je svoj 90. rojstni dan praznovala v družbi tistega, ki je o njej tudi prvi prepeval. Prvi pevec Bijelo dugme, Željko Bebek, se je namreč oglasil na obisku in kozarcu penine, fotografijo dogodka pa objavil na instagramu. Podobno je storil tudi lani, slavno Selmo pa zadnja leta, odkar sta se spoznala v hrvaški oddaji Osmi kat, redno obiskuje, čeprav ni bil on tisti, ki jo je pospremil na vlak.
Pesem Selma je namreč leta 1949, torej 25 let pred njenim izidom na albumu slavne sarajevske skupine, napisal Vlado Dijak, bosanski pesnik, novinar in publicist. Selma, ki danes živi v Zagrebu, je sicer iz Bosne, tam pa je pri 16 letih tudi spoznala Vlada Dijaka. O njunem prvem srečanju je za hrvaško oddajo Osmi kat povedala, da je bilo precej nedramatično. Spomni se, da je ležala s prijateljicami na travi, nasproti pa je Vlado ležal s svojo druščino. Dijak naj bi ves čas živčno pulil travo in pogledoval proti Selmi, a k njej ni pristopil.
Pozneje sta se večkrat videla v Sarajevu, usodno pa je bilo srečanje, ko je Selma v rokah imela temno rdeč kovček. Dijak ji je pomagal pri nošenju kovčka do železniške postaje in da se vkrca na vlak. Tisti vlak je imel po Selminih besedah razbito okno, zato ji je Dijak dejal, naj se ne nagiba čez okno. Tako je nastala ena najslavnejših ljubezenskih pesmi na Balkanu, čeprav Selma dolgo ni verjela, da je posvečena prav njej.
Vlado Dijak namreč Selmi Borić nikoli ni izpovedal svoje ljubezni, čeprav je zaradi nje trpel štiri leta. »On se ni nikoli izjasnil, samo gledal me je,« je o ozadju pesmi povedala Selma, ki je pesem prvič prebrala leta 1962, ko je bila objavljena v časopisu, slišala pa leta 1975 na koncertu Bijelo dugme v dvorani Vatroslava Lisinskega. Prav po tem koncertu je Selma Borić pristopila do Gorana Bregovića in mu dejala: »Jaz sem ta Selma.«
Vlado Dijak je po zatreskanosti v Selmo študiral književnost, pisal pesmi in delal kot novinar za Banjalučke novine in Radio Sarajevo. Izdal je več pesniških zbirk in romanov, kot humorist je prejel tudi nagrado zlatni jež. Pesem Selma ni bila edina njegova pesem, ki je dobila svojo glasbeno različico. Zdravko Čolić je na primer prepeval njegovo Stanica Podlugovi, Arsen Dedić Čisti, bijeli snijeg, Indeksi skladbo Betonska brana, skupina Prijatelji pa njegovo pesem Kafana San. Dijak je bil politični zapornik na Golem otoku, umrl pa je leta 1988.
Selma Borić danes živi v Zagrebu, v enem od intervjujev pa je dejala, da živi precej tipično življenje starke, saj se počuti dokaj osamljeno. Za banjaluški portal Nostalgija je povedala, da so ji že vsi bližnji in prijatelji umrli, nedavno tudi njena sestra Nura-Marija, zato bi si želela več obiskov. Selma Borić je sicer študirala gradbeništvo, danes pa tudi sama piše pesmi. Poleg tega, da je del jugoslovanske glasbene mitologije, je tudi hčerka Aska Borića, zeniškega zdravnika, ki je v 30. letih izvedel obsežno analizo vode v Zenici z namenom, da bi izkoreninil številne z onesnaženo vodo povezane bolezni, bil pa je tudi prvi, ki je paciente po vojni zdravil z antibiotiki.
