No, nazadnje se takšno opremljanje lahko spremeni v pravo zabavo, zlasti če pri tem že lahko sodeluje tudi bodoči uporabnik tega prostora. In če bo soba ponujala pametno razporeditev nujne opreme in odlagalnih površin, bo lahko bolj pospravljena, zračna in prijetna.

Nekaj pravil pri zaželeni domišljiji je pri tem vendarle dobro upoštevati. Na prvem mestu je seveda starost otroka, saj radi rečemo, da mora sobica rasti hkrati z njim. Sobo lahko opremljamo tudi za več otrok z razliko v letih in morda tudi v spolu. V vsakem primeru moramo načeloma v omejenemu prostoru zadostiti dnevnim in spalnim potrebam, kar najprej vpliva na zasnovo interjerja sobe. Dobro pa se je držati tudi načela manj je več, temu primerno pripraviti nevtralno zasnovo, ki jo lahko pozneje spreminjamo, dopolnjujemo – spet najbolje skupaj z uporabnikom.

Na vhod radi pozabimo

Tako je najprej treba primerno pozornost nameniti vhodu, kar tudi v kakem drugem primeru radi pozabimo. Otroška soba je namreč stanovanje v malem, zato si zasluži svoj vhodni del. Lahko je čisto majhen, lahko prostran. Lahko samostojen ali pa je združen z garderobo. To pomeni, da naj pri vstopu v sobo ne bi bilo motečih vhodnih ovir. Sledita družabni in delovni del, ki sta lahko združena. Če pa prostor to omogoča, je še bolje, da sta vsaj navidezno ločena. Družabni del se denimo lahko poveže s spalnim delom. Posamezne kotičke morda zaznamujemo z garderobnimi in odlagalnimi elementi.

Otroci hitro rastejo …

Pri otroški sobi  je vedno treba misliti vnaprej. Z leti se namreč lahko opremo zgolj smiselno dopolnjuje. Družabni del, del za igro, denimo, je v predšolski dobi zelo pomemben in je ponavadi v tem obdobju večji, ker otrok še ne potrebuje ravno velike pisalne mize. Smiselno je, da je ta del fleksibilen, čim bolj prazen. Tako ga otrok skupaj s starši ali brez njih lahko vsakič znova oblikuje, kakor ga spodbuja domišljija. S pomočjo kupljenih igral, še bolje z uporabo »priročnih« predmetov, ki seveda morajo biti za malčka varni. Da je lahko odprtega prostora čim več, je treba predvideti dostopne shranjevalne elemente za igrače, pozneje šolske potrebščine in tako naprej. V prvi fazi so lahko ti elementi na tleh (dostop), pozneje pa se jih lahko dvigne in pritrdi na steno, morda nad pisalno mizo, police, omaro …

Spalni del

Spalni del kakopak zaseda predvsem postelja, dobrodošla je bralna lučka in primerna odlagalna površina. Če je soba dovolj velika, lahko posteljo s pomočjo garderobne omare ločimo od preostalega dela sobe. Pri tem je zelo pomembno, da lahko otrok vseeno nadzoruje vhod v prostor. Pozorni pa moramo biti na prepih – ni ravno najbolje, če postelja leži v ravnini med oknom in vrati. Čez dan in ob obiskih lahko postelja postane kar »sedežna garnitura«, morda tudi s pomočjo kakšnega dodanega fotelja ali stola, kar ni nikoli odveč – spet seveda odvisno od velikosti prostora in aktualnih potreb.

Shranjevanje in odlaganje

Del, ki je namenjen shranjevanju oblačil in drugih stvari, je lahko ločnica med vhodnim in preostalimi deli sobice, če je ta dovolj velika. Če imamo možnost, smiselno umestimo tudi zrcalo, v puberteti bo prišlo še kako prav. Garderobna omara je sicer lahko samostojna, v sredini prostora, ob steni ali vgradna. Zaključena je lahko s knjižnimi policami, obešali in podobno. Odlagalni prostor pa je lahko tudi pod dvignjeno posteljo, v izvlečnem predalu pod posteljo in podobno.

Danes je na trgu velika izbira ustreznih elementov, ki omogočajo, da prostor prilagodimo vsem starostim in aktivnostim otrok. Pri načrtovanju sobe bodimo zato pozorni, da bo ta sestavljena predvsem iz treh sklopov: za igro in učenje, za spanje in počitek ter za shranjevanje. V vsakem primeru je vsaka otroška soba svet zase in vsak otrok je z vsakim letom drugačen, poseben in ima druge potrebe, interese. Zato je nujno poskrbeti, da bo soba sledila  otroku in ga pri tem podpirala. Mu omogočila sodelovanje pri spremembah odraščanja in oblikovanju njegove osebnosti. (ktm)