Na Vrtači, le streljal od rdečega tramvaja, v katerem je bila nekoč restavracija, je med bloki nekaj deset kvadratnih metrov trate. Ko človek vstopi tja, izgubi občutek mestnega vrveža. Prostorček se zdi dragocen tamkajšnji stanovalki Tini Semolič in njenemu partnerju Roku Avsecu, vse bolj pa tudi drugim tamkajšnjim stanovalcem. Razmišljala sta, kako bi zeleni površini vnesla nekaj življenja, da bi spodbudili interakcijo med ljudmi in da bi imeli nekaj od tega predvsem otroci.
Pekli so palačinke in risali s kredo
Potem sta izvedela za projekt Prostoroža in Inštituta za politike prostora Zunaj ter se prijavila z idejo o lesenem vozičku (poimenovala sta ga Igrovoz), v katerem bi hranili in prevažali rekvizite, s katerimi bi se otroci igrali pred blokom. Njuna iniciativa je bila izbrana in prejšnji teden je deset družin preživelo nekaj ur ob peki palačink, izdelovanju in spuščanju letal iz papirja, risanju s kredami po tleh in otroški igri.
»Travnik je bil poln papirnatih letal, ki so letela na vse strani. Igrače in druge stvari smo zložili v leseni voziček, ki smo ga sami pobarvali,« je dejala Tina Semolič. Danes ob 17. uri bodo dogodek ponovili. Srečanja se bodo nadaljevala tudi v prihodnjih tednih, cilj pa je, da bi bil to šele uvod v tesnejše povezovanje več generacij v tej skupnosti. »Ta prostor ponuja velik potencial in je idealen za takšne dejavnosti. Je dovolj oddaljen od ceste in zaščiten z ograjo, da se lahko otroci varno igrajo,« je dejala Tina Semolič, sicer po poklicu arhitektka, zato je hitro našla ideje, kako bolje izrabiti okolje, v katerem živi s partnerjem in dvema otrokoma.
Meni, da se otroci dandanes premalo družijo na prostem, kot so se minuli teden. Da so preveč zaprti vsak v svoje stanovanje in da je njihovo življenje vse preveč vodeno, medtem ko je druženja na dvorišču pred bloki, ki so ga ponazarjali filmi, kot je Sreča na vrvici, vse manj.
»Danes bi tak film težko posneli. Vseskozi je prisoten strah, povezan z varnostjo, zato je takšnega življenja manj,« je dejala, ko se je spominjala, da je njena generacija odraščala v povsem drugačnih razmerah v primerjavi z njenimi otroki.
»To, da otroci med seboj komunicirajo in se sami dogovarjajo ter organizirajo svoje dejavnosti, je ključno za njihov razvoj. To spodbuja kreativnost, in to moramo v njih na novo vzbuditi. Danes so vajeni navodil, ki jih včasih izpolnjujejo kot kakšni roboti, in da jih od točke A do točke B vselej nekdo pripelje,« je razmišljala in dodala, da jih je zato še toliko bolj treba spodbujati k samostojnosti in razmišljanju s svojo glavo.
Otroci so se znašli sami
S svojimi otroki gre tako denimo peš v šolo, ker si želi, da se naučijo prečkati cesto. V tem duhu je potekalo tudi prvo organizirano druženje na Vrtači, kamor niso vabljeni le tamkajšnji stanovalci, ampak ljudje vseh generacij, ki bi želeli prosti čas preživeti na takšen način. Otroci namreč niso dobili jasnih navodil, kaj naj počnejo, kako naj izdelajo papirnata letala, kako naj se igrajo… Starejši so jim dali le krede, voziček, papir za izdelovanje letal, nakar so se morali znajti sami.
»Otroci so takoj pokazali zanimanje. Komaj so čakali, da pobarvajo voziček, ki smo ga sicer kupili, sestavili pa sami. Všeč jim je bilo, da so se lahko tudi vozili z njim,« je dejala Tina Semolič, ki jo prvo uspelo druženje navdaja z upanjem, da bi lahko na tak način skupaj z drugimi družinami obudili spontano igranje otrok, obenem pa tudi povezovanje v skupnost, ki jo je v času individualizma vse težje vzpostaviti, ali, kot je dejala ob koncu pogovora: »Ljudje se moramo bolj aktivirati, da izboljšamo svoj svet.«
