Gergijeva gotovo označuje jasen nagib k megalomanskosti, o čemer priča količina njegovih letnih koncertov in zmožnosti pripravljanja po več koncertov dnevno. Na to je kazal na tokratnem koncertu zelo obsežen spored, nadgrajen še z dodatki. Toda ta poteza se na svoj način, v obliki izjemne karizmatičnosti, prenese tudi v izvedbe, za katere imamo lahko občutek, da nastajajo v trenutku, da jih Gergijev oblikuje šele točno pred nami, pač odvisno od trenutnega razpoloženja in nagiba. Obe impresionistični »predjedi«, Ravelova Pavana in Debussyjev Preludij k Favnovemu popoldnevu, sta bili poustvarjeni z nenavadno zbranostjo, z nagibom proti mehki otrplosti, skoraj z željo po zaustavitvi zvočne baržunatosti in poenotenosti z emocijo, ki jo prinašata. Znamenita Debussyjeva skladba se tako ni prelivala in svetlikala v spremenljivih zvočnih odtenkih, temveč je napenjala veliko širši melodični lok, se nato ustavljala v dolgih zarezah in se tudi melodično hrepeneče dvigala. Zaustavljanje toka je rojevalo suspenz, pričakovanje razveza, osvetljevanje detajla. Izvedbo bi bilo mogoče oceniti kot izrazito nenavadno, a v svoji svojski emotivnosti vendarle povsem presežno.
Drugačne »dišave« in zagate prinaša Tretji klavirski koncert Rahmaninova, ujet med izjemne virtuozne pasti, in na široko razpreden melodični stavek. Kot solist je v njem nastopil mladi pianist Dmitrij Šiškin, čigar tehnično znanje je brezmejno. V njegovih rokah se zdijo virtuozni zavoji Rahmaninova zgolj blagi ovinki. Njegova kontrola je popolna, ton izrazito prosojen, zaradi česar se goste kaskade koncerta nikoli niso izgubljale v grmenju. Takšno »orodje« Šiškinu omogoča, da skuša glasbenemu gradivu vdihniti tudi svojski interpretacijski pečat. V tem pogledu sicer še ni ves čas enako močan, so mesta, ki se izgubljajo v drncu osupljivih pasaž, morda manjka premislek o emotivnem poslanstvu glasbe. Vse svoje odlike je Šiškin razkazal še v obeh dodatkih, kjer je bila hitrost bolj osupljiva kot vsebina. A nedvomno moramo biti na mladega pianista pozorni – zdi se, da bo segel zelo visoko. Šostakovičevo Deseto simfonijo je Gergijev že poustvaril pred ljubljanskim občinstvom in izvedba mi v spominu ni ostala kot izstopajoča. Tokratni nastop pa sem doživel precej drugače. Gergijev je očitno spet sledil trenutnemu razpoloženju, a je nasprotno kot pri Ravelu ali Debussyju v prvem stavku odmerjal sorazmerno hiter tempo, ki je ukinjal zbranost, celo nastavke depresivne meditativnosti. Zdelo se je, kot da čaka vsako najmanjšo priložnost, da orkester ritmično eksplodira v nemirni drnec in prav na teh mestih je bila pulzirajoča energija ruskih glasbenikov nenasitna: scherzo v ritmični izdatnosti objesten, počasni stavek skoraj preveč mimobežen, finale pa festival navidezne pompozne radosti in notranjega klasicističnega vrvenja. Dodani finale Ognjenega ptiča, še ena orkestrova stalnica, je bil ponovno eruptiven v svojem nihanju med pritajenem, silovitim in sunkovitim. Moč glasbe je bila tolikšna, da je bilo možno odmisliti ves neumetniške kontekstualne okoliščine.
