Ni dolgo tega, ko sem prav tako v Dnevniku bral, da ima slovensko prebivalstvo v naših bankah prihranke v milijardnih zneskih, vključno z mojo malenkostjo, za primer hudih časov. Z žalostjo sedaj ugotavljam, da državljani Republike Slovenije hranimo in varčujemo v bankah, ki so v tuji lasti, ker smo svoje prodali, in to pod njihovo realno ceno. Prodali smo tudi številna uspešna podjetja, Aerodrom Ljubljana, Novo KBM, Helios, Žito, Fotono, Gorenje, še Luko Koper in Petrol prodajamo in ostalo nam bo bore malo. Skratka, ostali smo hlapčevska država v relaciji do Bruslja in sosedov, država, ki nima gospodarske niti politične suverenosti, in to po 28 letih, ko sta bili sprejeti deklaracija o neodvisnosti Slovenije in temeljna ustavna listina o samostojnosti Slovenije.

Hrvaška nas podcenjuje, a o arbitražnem sporazumu ne bi pisal, saj za to nimam prostora. Italija ima ozemeljske aspiracije, prav tako Madžarska. Z Avstrijo ni bil sprejet akt o notifikaciji nasledstva glede avstrijske državne pogodbe, ki ima veljavo mednarodne pogodbe in je izjemnega pomena za Slovenijo, Avstrija se namreč ne strinja s tem, da je Slovenija naslednica Jugoslavije v tej mednarodni pogodbi.

V Sloveniji se slabo piše tudi kulturi; današnjo slovenščino najbolj ogroža nenadzorovano vdiranje tujih, predvsem angleških izrazov v naše vsakdanje življenje. Ustaviti moramo potujčevanje, zato naš materni jezik potrebuje stalno skrb in varstvo; brez slovenščine ni Slovenije.

V Bruslju igra Slovenija po mnenju nekaterih poznavalcev razmer drugorazredno vlogo, prepričan sem celo, da sploh nima nobene vloge, ob skromnem številu naših evropskih poslancev, ki nikdar doslej niso nastopali enotno; nekateri nas v Bruslju celo tožarijo.

Politične stranke so na delovnem sestanku pri predsedniku republike dosegle načelno soglasje o uvedbi relativnega neobveznega prednostnega glasu, ki predvideva ukinitev volilnih okrajev (Dnevnik, 15. 6. 2019). Veljavni volilni sistem bi po mojem mnenju morali bistveno spremeniti, poleg volilnih okrajev, in udeležba volilcev na volitvah bi bila gotovo višja. O tem postavljam vprašanje za naše ustavne pravnike: kako je mogoče, da so volitve v parlament in volitve poslancev v EU veljavne, če se volitev udeleži manj kot 50 odstotkov volilnega telesa?

Kje so vzroki, da slovensko javno mnenje ni naklonjeno delu sodišč, niti poslancem, še manj pa političnim strankam, čeprav so med njimi visokostrokovni, pošteni in ugledni posamezniki? Za nastale razmere v Sloveniji gotovo ne moremo obdolžiti slovenske raje, ki komaj preživi mesec ob nenehnem pomanjkanju, pač pa vladavino političnih strank, tajkune in pohlepne posameznike, ki jih je veliko preveč v vseh nivojih naše družbene stratifikacije, za katere upamo, da bodo v doglednem času razkrinkani in kaznovani.

Miroslav Vdovč, Ljubljana